Vprašanje zakonitosti telefonskega trženja pogosto odpira dileme tako pri posameznikih kot podjetjih. Pomembno je razumeti, da prvi telefonski stik s trženjsko vsebino sam po sebi še ne predstavlja kršitve, tudi če posameznik predhodno ni podal soglasja za tovrstno neposredno trženje.
Zakonska ureditev
Neposredno trženje po telefonu ureja Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2). Ta v 226. členu ureja vprašanje neželene komunikacije z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, v okviru tretjega odstavka pa tudi uporabo telefonskih klicev (ki se ne izvajajo preko samodejnih klicnih in komunikacijskih sistemov, ki so predmet prvega odstavka istega člena) za namen neposrednega trženja. V zvezi s tem iz tretjega odstavka 226. člena ZEKom-2 izhaja, da je uporaba telefonskih klicev (ki se ne izvajajo preko samodejnih klicnih in komunikacijskih sistemov) za namen neposrednega trženja dovoljena le s soglasjem naročnika ali uporabnika, zavrnitev soglasja pa mora biti za zadevnega naročnika ali uporabnika brezplačna. Pri tem je v praksi velikokrat sporno, ali mora biti soglasje posameznika dano vnaprej, tj. pred opravo klica.
Evropska zakonodaja
Tako ZEKom-2 kot Direktiva 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) razlikujeta med neposrednim trženjem z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, ki se izvaja s pomočjo avtomatiziranih klicnih sistemov brez človekovega posega ter neposrednim trženjem, ki se izvaja na druge načine, med drugim tudi na način govornega telefonskega klica osebe. V zvezi s prvo obliko neposrednega trženja tako ZEKom-2 kot Direktiva 2002/58/ES jasno določata, da je dovoljena samo za naročnike, ki dajo za to predhodno privolitev. V nasprotju z navedenim pa takšna predhodna privolitev za druge oblike neposrednega trženja ne izhaja ne iz ZEKom-2 ne iz Direktive 2002/58/ES. Direktiva namreč državam članicam omogoča, da v zvezi z govornimi trženjskimi klici, zaradi specifik, ki jih imajo takšne oblike komunikacije v primerjavi z avtomatičnim klicnim sistemom, same določijo primerne ukrepe za preprečevanje neželene komunikacije, pri tem pa ne določa, da so takšni klici vselej dovoljeni zgolj na podlagi predhodnega soglasja posameznika. Odločitev o tem, ali bodo določile takšno zahtevo, prepušča državam članicam.
Prepoved posameznika ali družbe
V nacionalno zakonodajo je bila predmetna vsebina direktive delno prenesena z 217. členom ZEKom-2, delno pa z zgoraj citiranim 226. členom ZEKom-2. V skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZEKom-2 ima posameznik možnost, da prepove uporabo svojih osebnih podatkov za klice, ki imajo komercialni ali raziskovalni namen, kar stori ob vpisu v imenik ali pa kadar koli pozneje. Takšna prepoved mora biti nedvoumno označena v imeniku, pravne ali fizične osebe, ki opravljajo klice s komercialnim ali raziskovalnim namenom, pa morajo takšno prepoved spoštovati (peti odstavek 217. člena ZEKom-2). V primeru, da posameznik ni že vnaprej zahteval prepovedi trženjskih klicev v skladu z omenjenim 217. členom ZEKom-2, pa ima klicatelj v skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZEKom-2 možnost, da za soglasje za trženjski klic zaprosi tudi po vzpostavitvi samega klica. Pri tem je pomembno, da v primeru, ko je takšno soglasje zavrnjeno (kar mora biti za naročnika brezplačno), klicatelj s klicem ni upravičen nadaljevati niti klicev po zavrnitvi soglasja ne sme ponavljati.
Soglasje posameznika
Besedilo tretjega odstavka 226. člena ZEKom-2 namreč izrecno vsebuje zahtevo zgolj po soglasju posameznika, pri čemer tudi iz besedila ne izhaja, da bi moralo biti to soglasje predhodno oziroma vnaprejšnje, tako kot je to izrecno določeno za primer neposrednega trženja preko avtomatiziranih sistemov. Takšno razlago je v več svojih odločitvah podprlo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije.
Prvi trženjski klic
Prvi telefonski klic s trženjsko vsebino je torej lahko zakonit tudi brez predhodnega soglasja, ob pogoju, da posameznik v imeniku ni že vnaprej zahteval prepovedi trženjskih klicev v skladu z omenjenim 217. členom ZEKom-2 in da ima ob prejetem klicu možnost s trženjsko vsebino bodisi soglašati bodisi brezplačno možnost zavrnitve soglasja za trženjski klic, kar je ponudnik dolžan nemudoma spoštovati. Pravica do zavrnitve soglasja v tem primeru predstavlja temeljni mehanizem varstva pred neželenim neposrednim trženjem.
Če ste v dvomih, je vsekakor smiselno obrniti se na pravnega strokovnjaka, ki se s tem področjem ukvarja in ki vam bo znal konkretno svetovati ter vas usmerjati.
Napisala odvetnica in partnerica Alja Poljšak