Uporaba stanovanja – kdo od zakoncev ga ob razvezi lahko uporablja?
Člen 109 Družinskega zakonika določa, da lahko ob razvezi zakonske zveze vsak od zakoncev zahteva, da mu drugi zakonec prepusti v uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita ali sta živela, ali del tega stanovanja. Sodišče odloči o prepustitvi stanovanja v uporabo zakoncu, če tako zahtevajo koristi otrok (npr. bližina vrtca, šole, prostorov za športni trening), upoštevajo pa se tudi stanovanjske potrebe zakoncev in njuni upravičeni interesi (npr. okoliščina, kje imata zakonca službo ali imata na voljo za bivanja še kakšna druga stanovanja itd.).[1]
Če je ob razvezi le eden od zakoncev lastnik ali imetnik stavbne pravice ali pravice do užitka ali rabe na zemljišču, na katerem je stanovanje, ali je le eden od zakoncev etažni lastnik stanovanja ali upravičenec služnosti stanovanja ali navedene pravice pripadajo enemu izmed zakoncev skupaj s tretjo osebo, sodišče stanovanje v celoti ali delno dodeli v uporabo drugemu zakoncu samo, če ta nima drugega primernega stanovanja in bi zaradi zavrnitve njegovega zahtevka nastal izjemno težak življenjski položaj zanj in za otroke.
Komu sodišče dodeli stanovanje?
Sodišče dodeli stanovanje v uporabo le za določen čas, ki je potreben, da se zakonec in otroci vživijo v nov položaj in si uredijo življenjske razmere. Ta čas je največ šest mesecev. Na predlog zakonca, ki zahteva prepustitev stanovanja v uporabo, sodišče dodelitev stanovanja podaljša še za največ šest mesecev. Če sodišče dodeli zakoncu v uporabo stanovanje, na zahtevo drugega zakonca določi tudi znesek uporabnine, ki ga mora ta zakonec plačati kot nadomestilo za uporabo stanovanja, razen če zakonec nima dovolj sredstev za življenje. Zakonec, ki je drugemu zakoncu zavezan prepustiti stanovanje v uporabo, mora opustiti vse, kar bi temu zakoncu oteževalo ali preprečilo uporabo stanovanja ali njegovega dela.
Če ob razvezi zakonske zveze zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje, ali če izvaja nasilje nad njegovimi otroki, zahteva, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita ali sta živela, se uporabi zakon, ki ureja preprečevanje nasilja v družini. To podrobneje ureja 22. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini.[2]
Družinski zakonik tako zagotavlja stanovanjsko varstvo ob razvezi v zvezi z vsakim stanovanjem, v katerem zakonca skupaj živita ali sta živela, in se za razliko od stanovanjskega varstva v času trajanja zakonske zveze iz 59. člena Družinskega zakonika ne omejuje zgolj na stanovanje v skupnem premoženju. Prepustitev stanovanja ob razvezi lahko zahteva tudi zakonec, ki ni lastnik ali solastnik tega stanovanja. Za stanovanjsko varstvo ob razvezi tudi ni nujno, da je zakonec, ki mora prepustiti stanovanje, edini lastnik ali sploh lastnik. Na stanovanju ima lahko le pravico do užitka, rabe ali podobno pravico, za katero ni nujno, da je njen edini imetnik kot navedeno zgoraj. Pravica mu lahko pripada tudi skupaj z zakoncem ali z nekom tretjim.
Najeta stanovanja
Za najeta stanovanja pa se uporablja pravilo 110. člena Stanovanjskega zakonika, iz katerega izhaja, da ima zakonec, ki ostane najemnik stanovanja (ko sta bila v najemni pogodbi kot najemnika določena oba zakonca) ali zakonec, ki postane najemnik (kadar je bil v najemni pogodbi opredeljen kot oseba, ki bo skupaj z najemnikom uporabljala stanovanje), pravico, da pod istimi pogoji nadaljuje najemno razmerje.
Zakonca se lahko o tem, kdo ostane ali postane najemnik stanovanja, sporazumeta tudi v obliki notarskega zapisa. Ta mora biti v primeru sporazumne razveze pred sodiščem (v primeru, ki ga določa 96. člen Družinskega zakonika, ko sta se zakonca sporazumela o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši in če sta predložila v obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen) ali pred notarjem (ko zakonca nimata skupnih otrok, nad katerimi izvajata starševsko skrb, in se sporazumeta o delitvi skupnega premoženja, in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, kot izhaja iz 97. člena Družinskega zakonika) v obliki izvršljivega notarskega zapisa.
Če se zakonca o tem, kdo ostane ali postane najemnik ne moreta sporazumeti, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče upošteva pri tem stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera (npr. ali ima zakonec drugo stanovanje na voljo, kam hodijo v šolo skupni otroci zakoncev in kam otroci, ki živijo z njima, kje se izvajajo stiki z otroci,[3] zdravstvene potrebe staršev enega od zakoncev, ki prav tako živi z njima, premoženjsko stanje, možnosti rešitve stanovanjskega problema[4] ipd.). Zakonec, ki po sodni odločbi ne ostane ali ne postane najemnik stanovanja, se mora iz stanovanja izseliti v roku, ki ga določi sodišče. Iz ustaljene sodne prakse pa tudi izhaja, da tisti od zakoncev, ki po razvezi zakonske zveze ostane najemnik stanovanja, drugemu zakoncu ni dolžan zagotoviti drugega primernega stanovanja.[5]
Pripravila Katarina Emeršič Polić, mag. prav.
[1] B. Novak (ur.): KOMENTAR DRUŽINSKEGA ZAKONIKA (2019), str. 361-364.
[2] Višje sodišče v Ljubljani, VSL Sklep IV Cp 1976/2020 z dne 16. 11. 2020.
[3] Višje sodišče v Celju, VSC Sklep Cp 437/2020 z dne 17. 12. 2020.
[4] Višje sodišče v Ljubljani, VSL Sklep I Cp 577/2020 z dne 15. 5. 2020.
[5] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sklep I Cp 228/2010 z dne 10. 3. 2010.