Kako starejši zdravniki, tj. zdravniki, ki so dopolnili 55 let, opravljajo dežurstva oziroma ali starejši zdravniki dežurstva sploh morajo skladno s predpisi opravljati?
Pisno obvestilo
Zakon o zdravniški službi (ZZdrS) v četrtem odstavku 42. člena določa, da zdravniku, ki je dopolnil 55 let, praviloma ni treba opravljati dežurstva, ob pogojih, ki jih predpiše minister. Ti so določeni s Pravilnikom o pogojih, pod katerimi zdravniku ni treba opravljati dežurstva (Pravilnik), iz katerega v 2. členu izhaja, da mora zdravnik (ki je starejši od 55 let) o tem, da ne želi opravljati dežurstva, zgolj pisno obvestiti izvajalca neprekinjene nujne zdravniške pomoči. Pisno obvestilo morajo starejši zdravniki posredovati delodajalcu oziroma izvajalcu neprekinjene nujne zdravniške pomoči najpozneje tri mesece pred dopolnitvijo 55 leta starosti oziroma tri mesece pred dnem, ko želijo uveljavljati svojo pravico, da jim ni treba opravljati dežurstva.
Poleg tega tudi 199. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da se starejšemu delavcu (to je skladno s 197. členom ZDR-1 delavec, starejši od 55 let – v tem primeru torej starejši zdravniki) ne more brez delavčevega pisnega soglasja odrediti nadurnega ali nočnega dela. Če takšnega pisnega soglasja delodajalec ne pridobi, potem lahko dežurstva organizira zgolj v okviru rednega delovnega časa, ne pa tudi kot obliko nadurnega dela ali nočnega dela. Posledično tudi ZDR-1, ki velja tudi za zdravnike, prepoveduje nalaganje nadurnega in nočnega dela, kar dežurstvo je, brez njihovega pisnega soglasja.
Odobritev delodajalca oziroma izvajalca
Iz Pravilnika ne izhaja, da bi starejši zdravniki oziroma zdravniki nad 55. letom starosti v vsakem primeru potrebovali odobritev izvajalca ali da bi si morali sami najti nadomeščanje.
Vendar pa je v tretjem odstavku 2. člena Pravilnika določeno, da zdravniku, ki mu je delodajalec oziroma izvajalec neprekinjene nujne zdravniške pomoči odobril, da mu ni treba opravljati dežurstva po tem pravilniku, poišče nadomestnega zdravnika izvajalec neprekinjene nujne zdravniške pomoči, s čimer pravilnik nakazuje, da je potreben določen akt izvajalca NMP, ampak to zgolj v primerih, ki so utemeljeni na podlagi 3. člena Pravilnika.
Izjeme
3. člen Pravilnika torej določa izjeme, v katerih mora zdravnik, četudi je dopolnil 55 let, še naprej opravljati dežurstvo na zahtevo izvajalca neprekinjene nujne zdravniške pomoči, in sicer v primerih naravnih ali drugih nesreč, epidemij; če pri izvajalcu neprekinjene nujne zdravniške pomoči zaradi starostne strukture zdravnikov posameznih specialnosti ni drugih organizacijskih možnosti za zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva; zaradi odsotnosti zdravnikov izvajalcu neprekinjene nujne zdravniške pomoči iz bolezenskih ali drugih razlogov; v drugih primerih, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi in ni mogoče drugače organizirati neprekinjenega zdravstvenega varstva, vendar samo, dokler je nujno, da se rešijo življenja in zdravje ljudi.
Izvajalec NMP mora tako (tudi po mnenju Zdravniške zbornice Slovenije) v primeru, če zdravniku omeji njegovo pravico do prenehanja vključevanja v dežurstva na podlagi 3. člena Pravilnika, to tudi določno utemeljiti, saj gre za izjeme, ki jih je potrebno tolmačiti ozko, ker posegajo v splošno pravico zdravnika, ki je dopolnil 55 let, določeno z 42. členom ZZdrS.
Napisala odvetnica in partnerica Katarina Emeršič Polić, mag. prav.