Poškodba pri delu je neljubi dogodek, ki se v praksi žal lahko zgodi in lahko delavcu kot tudi na drugi strani delodajalcu pusti posledice, saj lahko za škodo, ki izvira iz poškodbe pri delu odškodninsko odgovarja.
Odgovornost delodajalca
Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec pretrpi na delu ali v zvezi z delom, ureja Zakon o delovnih razmerjih v 179. členu, ki napotuje na splošna načela o odškodninski odgovornosti v Obligacijskem zakoniku. Tako delodajalec med drugim odgovarja delavcu za škodo, ki izvira iz nesreče pri delu in za škodo, ki mu je povzročena zaradi ravnanja drugega delavca.
Odškodninska odgovornost
Obligacijski zakonik glede odškodninske odgovornosti predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena in 135. člen OZ), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo.
Objektivna odškodninska odgovornost
Objektivna odgovornost je strožja od krivdne. Objektivna odgovornost je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ. Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo). V takem primeru se domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Vzročna zveza kot ena od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti med nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in nastalo škodo se torej domneva (prvi odstavek 149. člena OZ). Dokazno breme, da nevarna stvar ali dejavnost ni bila vzrok, je na imetniku, in ne na oškodovancu.
Primeri nevarne dejavnosti
Nevarno delo in nevarna dejavnost je tako skladno s sodno prakso npr. delo v transformatorski postaji, pri čemer je postaja pod napetostjo in je tako delodajalčevo odgovornost potrebno presojati po določbah OZ, ki opredeljujejo objektivno odgovornost.
Podobno se šteje za nevarno dejavnost tudi delo na višini, delovanje avtomobila in drugih vozil, velikih motornih žag, krožna žaga in drugega. Npr. viličar je po stališčih sodne prakse nevarna stvar. V sodni praksi je bilo zavzeto stališče, da dvigovanje, prenašanje oziroma pretovarjanje velikih in težkih granitnih plošč z viličarja predstavlja nevarno dejavnost.
Krivdna odškodninska odgovornost
Poškodba pri delu lahko pomeni tudi delodajalčevo krivdno odgovornost za nastalo škodo. Delavec je sicer dolžan delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb skladno z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), vendar pa je predvsem delodajalec tisti, ki mora skrbeti za varno delo. V ta namen mora namreč delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu. Pri izvajanju ukrepov mora ravnati skrbno. Če ne ravna tako, pomeni njegovo ravnanje kršitev ZVZD-1 in je hkrati krivdno.
Če je škodni dogodek posledica opustitve zagotavljanja ukrepov za varstvo pri delu odgovornih delavcev delodajalca, je skladno s sodno prakso delodajalec dolžan izplačati odškodnino.
Primeri iz sodne prakse
Tožnik je v individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino za nesrečo pri delu. Poškodoval se je pri delu, ko je s sodelavcem prenašal železne traverze (dolžine 4 metrov in težje od 50 kg) iz enega prostora po stopnicah dve nadstropji višje. Sodišče je ugotovilo, da delodajalec ni zagotavljal ustrezne organiziranosti dela, s katero bi preprečil (ali vsaj zmanjšal) tveganje za nastanek poškodb pri delu, da ni zagotovil ustreznega nadzora in vodenja del, niti vseh potrebnih zaščitnih sredstev in da tožniku, delavcu tudi ni dal ustreznih navodil za varno delo. Zato je sodišče zaključilo, da je delodajalec ravnal protipravno, in da je zaradi tega prišlo do tožnikove poškodbe.
V nekem drugem primeru iz sodne prakse so se delavcu pri nameščanju izolacije na strehi udrle salonitne plošče in je skupaj s še dvema sodelavcema padel šest metrov globoko v skladišče objekta na betonska tla. Sodišče je poudarilo, da je delavec sicer dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu (35. člen ZDR-1 in 12. člen ZVZD-1) in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila (34. člen ZDR-1). Vendar pa je delavec delo dolžan opraviti (33. člen ZDR-1), zato mu ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, če delodajalec dela ne organizira na varen način, dela pa drugače ni mogoče opraviti. V konkretnem primeru je delavec moral položiti izolacijo na streho objekta, pri tem pa je moral hoditi tudi po salonitnih ploščah, ker na drugačen način dela niti ni mogel opraviti. Posledično pa za škodo odgovarja delodajalec.
Poškodba pri delu in v tej zvezi morebitna odškodninska odgovornost je nekaj, čemur se žal vselej ne da izogniti. Je pa smiselno vedeti, da je to področje natančno zakonsko urejeno, pri čemer se je v takih primerih smiselno posvetovati z usposobljenim odvetnikom, ki se je s temi primeri v praksi že srečal.
Napisala odvetnica in partnerica Katarina Emeršič Polić, mag. prav.