Na vprašanje, kako se obravnava odškodnina za nepremoženjsko škodo v primerih, ko oškodovanec soprispeva k škodi, je odgovorilo Vrhovno sodišče RS s sklepom pod opr. št. II Ips 28/2022.
Dejansko stanje
V pričujočem primeru se je tožnik poškodoval na delu pri delodajalcu, ki je imel odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženi zavarovalnici. S tožbo je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 6.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000,00 EUR, skupno 13.000,00 EUR.
Višina zahtevane odškodnine in soprispevek oškodovanca
Sodišče prve stopnje je najprej odločilo z vmesno sodbo, da je tožena zavarovalnica odgovorna za 30% tožnikove škode, v ostalih 70% je zanjo odgovoren tožnik sam. Sodišče prve stopnje je nato presodilo, koliko bi glede na vrsto, obseg in trajanje trpljenja znašala primerna denarna odškodnina za vsako pretrpljeno obliko nepremoženjske škode: za telesne bolečine 9.202,34 EUR, za strah 2.366,32 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.516,96 EUR. Vsi trije zneski, ki bi po presoji sodišča prve stopnje pod predpostavko polne odgovornosti zavarovalnice pomenili pravično denarno odškodnina za nepremoženjsko škodo, torej presegajo s tožbo uveljavljane zneske, navedene v 1. točki obrazložitve. Ker pa zgolj 30% od vsakega zneska pravične (t. j. zahtevek presegajoče) odškodnine ne presega zahtevka, je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati za pretrpljene telesne bolečine 30% od 9.202,34 EUR (in ne od v tožbi zahtevanih 6.000,00 EUR), za strah 30% od 2.366,32 EUR (in ne od zahtevanih 2.000,00 EUR) in za duševne bolečine 30% od 10.516,96 EUR (in ne od zahtevanih 5.000,00 EUR), skupaj torej 5.963,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo. S tem se po pritožbi zavarovalnice ni strinjalo Višje sodišče.
Odločitev Vrhovnega sodišča
Tožnik je nato vložil revizijo. Vrhovno sodišče je zapisalo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnina za nepremoženjsko škodo je dajatveni denarni zahtevek. Višino zahtevka s sodbenim predlogom določi tožnik, v tožbenih razlogih pa pojasni dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje tako upravičenost do odškodnine (podlago) kot primernost (pravičnost) njene višine, pri čemer sta obe (podlaga in višina) pravni vprašanji.
Ključno je, da ko tožena stranka odgovarja za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo, sodišče presodi, koliko bi glede na vse okoliščine primera in upoštevaje merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika, za škodo, ki jo je ugotovilo, znašala pravična denarna odškodnina. Če ugotovljena pravična odškodnina presega tožbeni zahtevek, sodišče zahtevku v celoti ugodi (prisodi odškodnino (le) v višini zahtevka). Enako tudi, če sta zneska enaka. Če je pravična odškodnina nižja od zahtevka, zahtevku ugodi delno in ga v neutemeljenem delu zavrne (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku). Ko je odgovornost deljena, sodišče odškodnino v višini, kot bi jo v pravkar opisanih položajih prisodilo oškodovancu ob predpostavki polne odgovornosti tožene stranke, zmanjša za delež, ki ustreza oškodovančevi odgovornosti za škodo.
V prvem primeru, ki se v bistvenem ujema z obravnavano zadevo, torej sodišče potem, ko presodi, da bi bil oškodovanec upravičen do višje odškodnine od vtoževane, pravično (in ne nižjo, zahtevano) odškodnino zmanjša za delež oškodovančeve odgovornosti, ter mu jo nato lahko prisodi največ do višine zahtevka. Načelo dispozitivnosti s tem, tako se je sodna praksa že izrekla, ni kršeno. Ob tem pa tudi razpravno načelo (7. člen ZPP), ki se nanaša na dejansko podlago spora, ni bilo kršeno.
Zaključek
Stališče Vrhovnega sodišča je torej, da je pomembna višina celotne odškodnine in je oškodovanec ne glede na soprispevek upravičen največ do višine postavljenega tožbenega zahtevka.
Napisala odvetnica in partnerica Katarina Emeršič Polić, mag. prav.