V primeru razveze zakonske zveze ali razpada zunajzakonske skupnosti je potrebno v prvi vrsti poskrbeti za varstvo koristi skupnih otrok. Pogosto se starši o vprašanjih, nanašajočih se na skupne otroke, medsebojno dogovorijo (lahko tudi ob sodelovanju centrov za socialno delo) ter takšen sporazum nato predložijo sodišču (v smeri sklenitve sodne poravnave).
Sodni postopek
Vendarle pa so življenjske situacije raznolike in v tem sklopu tudi odnosi med partnerjema ob razhodu niso vedno idealni in sporazuma občasno ne dopuščajo. V teh primerih sledi sodni postopek, ki je lahko za vse udeležence, vključno z otroki, psihično naporen in dolgotrajen.
Skupno starševstvo
Že nekaj časa (konkretno od 15.04.2019) je v uporabi Družinski zakonik, ki je področje ureditve varstva in vzgoje nekoliko spremenil ter v prvi vrsti preferira t.i. skupno starševstvo, temelječe na ustavno zagotovljeni pravici do starševstva iz 54. člena Ustave RS. Ideja o skupnem starševstvu je vsekakor izredno pozitivna, vendar v praksi žal pogosto neizvedljiva.
Ne glede na to, da je skupno starševstvo prvenstvena rešitev, mora sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi ali sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje.
Otrokova korist
Osnovno in izključno vodilo je otrokova korist, posledično pa je lahko skupno starševstvo s strani sodišča določeno celo v primeru, ko se starša o tem niti ne strinjata (138. člen Družinskega zakonika). Res pa je, da v praksi skupnega starševstva sodišče ne odredi v primerih, ko je odnos med staršema visoko konflikten (predvsem kadar nista zmožna preseči zamer, ki izhajajo iz njunega preteklega partnerskega odnosa) in kakršenkoli sporazum med njima, niti glede vsakdanjih zadev, nanašajočih se na otroka, ni mogoč. Vsekakor odločitev o skupnem starševstvu odpade tudi v primeru odklonskih situacij (nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija…) skladno s sodno prakso.
Varstvo in vzgoja
Tedaj, ko ob presoji vseh okoliščin, sodišče zaključi, da skupno starševstvo ne bo v korist otroka, lahko varstvo in vzgojo prepusti zgolj enemu od staršev, predvsem tistemu, ki je zmožen zagotavljati večjo varnost, stabilnost in skrb za otrokove koristi. Ob odločitvi o varstvu in vzgoji (ki mora v primeru skupnega varstva in vzgoje vsebovati tudi odločitev o stalnem prebivališču otroka in o tem komu od staršev se vročajo pošiljke za otroka), sodišče hkrati odloči tudi o preživljanju in o načinu ter obsegu stikov (s staršem, pri katerem otrok ne živi).
Presoja vseh okoliščin
Ker je vsaka družina drugačna, s svojo dinamiko, težavami in izzivi, je končna odločitev sodišča posledica temeljite presoje vseh konkretnih okoliščin (lahko tudi ob pomoči kliničnega psihologa) in enotnega vodila, kaj je za otroka najboljše, ni.
Pomembno je, da se starša zavedata, da morata v takšnih situacijah stopiti korak nazaj ter svoje potrebe in želje pustiti ob strani ter se osredotočiti zgolj in izključno na koristi skupnih otrok, kar ni vedno lahko.
Napisala Ines Rostohar Dežman