V praksi se pogosto pojavlja napačno prepričanje, da lahko upravičenec, če preživnina ni bila plačevana, kadar koli zahteva njeno plačilo tudi za nazaj. Pri reševanju tovrstne situacije je svetovana posebna pravna previdnost.
Pomembno je razlikovati med zahtevkom za določitev oziroma plačilo preživnine za naprej in med zahtevkom za povračilo že nastalih stroškov preživljanja (t. i. verzijskim zahtevkom).
Temeljno pravilo določa 196. člen Družinskega zakonika, po katerem se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve predloga za določitev preživnine. To pomeni, da je namen preživnine zagotoviti sredstva za tekoče in bodoče potrebe otroka, ne pa naknadno obračunavati življenjske stroške za obdobja, ko sodni postopek še ni bil začet.
Položaj, ko je stroške preživljanja namesto preživninskega zavezanca nosil nekdo drug, pa je s pravnega vidika nekoliko drugačen (čeravno je to življenjsko gledano težko razumljivo) in ga ureja 199. člen Družinskega zakonika. Slednji določa, da lahko tisti, ki je imel stroške s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan preživljati (ali vsaj ne v celoti), s tožbo zahteva njihovo povračilo od tistega, ki bi jo moral preživljati, če so bili ti stroški potrebni. Gre torej za zahtevek za povrnitev dejansko nastalih in potrebnih izdatkov, ne pa za ti. preživnino za nazaj v klasičnem smislu.
Takšno razlikovanje je jasno poudarila tudi sodna praksa[1], ki stoji na stališču, da upravičenec ni upravičen zahtevati plačila preživnine za nazaj, saj je namen preživnine kritje tekočih potreb preživninskega upravičenca. Višina preživnine se pri tem določa na podlagi ocene potreb upravičenca, zato bi bilo naknadno uveljavljanje preživnine za preteklo obdobje v nasprotju z njeno naravo in namenom. Pri tem je lahko utemeljen verzijski zahtevek, vendar le v primeru, ko je imel tretji dejanske izdatke s preživljanjem drugega. Sodna praksa posebej poudarja, da preživnina temelji na oceni potreb, medtem ko verzijski zahtevek temelji na dejanskih in potrebnih izdatkih, ki jih je nekdo že imel. To ni zgolj terminološka razlika, ampak bistvena vsebinska razmejitev med dvema različnima pravnima podlagama.
V praksi to pomeni naslednje:
Če starš ali otrok želi urediti redno mesečno plačevanje preživnine, je treba pravočasno vložiti ustrezen sodni predlog (pred tem izpeljati predhodno svetovanje na pristojnem centru za socialno delo), saj je mogoče preživnino zahtevati šele od začetka sodnega postopka dalje. Če pa je v preteklem obdobju otrokove potrebne stroške nosil nekdo drug – na primer drugi starš ali celo tretja oseba – lahko pod določenimi pogoji pride v poštev zahtevek (tožba) po 199. členu DZ za povračilo teh stroškov, vendar le v obsegu dejansko nastalih in potrebnih izdatkov.
Vsled navedenega je na področju preživnine bistveno hitro in pravilno pravno ukrepanje. Če se soočate s takšno situacijo, priporočamo, da se čim prej obrnete na odvetnika, ki bo glede na konkretne okoliščine sprožil pravilne postopke.
Napisala odvetnica in partnerica Ines Rostohar Dežman
[1] Tako tudi VSL Sodba I Cp 1952/2024, VSL Sodba I Cp 1221/2022, VSL sodba II Cp 392/2015.