Smučanje je športna dejavnost, ki je kot mnoge druge dejavnosti povezana z določeno nevarnostjo, saj je njeno bistvo gibanje po zasneženem terenu in z večjo hitrostjo od običajne hoje.[1] Posledično so žal na smučiščih poškodbe pri smučanju pogoste, še posebej v zadnjem času zaradi novejše tehnike smučanja in zaradi smuči samih, ki so čedalje hitrejše.
Zakon o varnosti na smučiščih
Zakon o varnosti na smučiščih (ZVSmuč-1), ki ureja temeljna pravila za uporabo smučišč z namenom zagotavljanja varnosti in reda na smučiščih, ureditev in obratovanje smučišča, reševanje na smučišču, obveznosti subjektov in samoodgovorno ravnanje smučarjev in smučark (v nadaljnjem besedilu: smučarjev) ter drugih oseb, med drugim v 23. členu določa, da se mora smučar na smučišču seznaniti in ravnati v skladu z mednarodnimi vedenjskimi pravili Mednarodne smučarske zveze, z navodili o redu in varnosti ter o ravnanju smučarja in druge osebe na smučišču ter z označbami na smučišču. Smučar, druga oseba in oseba pri upravljavcu smučišča mora na smučišču ravnati tudi v skladu z opozorili in navodili nadzornika, policista in druge uradne osebe, ki opravlja uradne naloge na smučišču. Smučišče mora uporabljati tako, da ne ogroža sebe, drugih prisotnih na smučišču in da ne poškoduje sebe, drugih prisotnih ali naprav na smučišču.
Iz tretjega odstavka 23. člena ZVSmuč-1 tudi izhaja, da mora smučar ravnati:
- tako, da nikogar ne ogroža ali mu škoduje, - smučati tako, da se lahko pravočasno ustavi in da svojo hitrost ter način vožnje prilagodi svojemu znanju, terenskim, snežnim in vremenskim razmeram ter številu smučarjev na smučišču, - v primeru, ko prihaja od zadaj, smer svoje vožnje izbrati tako, da ne ogroža smučarjev pred seboj, - prehitevati od zgoraj in spodaj, z desne in leve, vendar le, če je razdalja dovolj velika in da prehitevanemu smučarju omogoča dovolj prostora za njegovo gibanje, - ko želi zapeljati na smučišče ali se po ustavitvi po njem ponovno zapeljati ali se po njem vzpenjati, prepričati se navzgor in navzdol, da to lahko stori brez nevarnosti zase in za druge, - izogibati se ustavljanju na ozkih ali nepreglednih delih, če to ni nujno potrebno, v primeru padca pa se mora čim hitreje umakniti oziroma opozoriti na svojo navzočnost, - se peš vzpenjati ali spuščati le ob robu smučarske proge, če je to neizogibno, - upoštevati vse znake in signalizacijo, - uporabljati zaščitno smučarsko čelado do vključno 14. leta starosti, - smučati s takšno opremo, ki ne predstavlja nevarnosti za osebe, predmete ali objekte na smučišču, - puščati smučarsko ali drugo opremo takrat, ko je ne uporablja, na mestu, ki ga določi upravljavec smučišča, in - na zahtevo nadzornika dati osebne podatke (osebno ime, datum rojstva, državljanstvo, naslov stalnega prebivališča), če je priča ali udeleženec v nesreči ali če je sam kršil določbe tega zakona.
Smučarju pa je prepovedano:
- izvajati nevarno smučanje ali druga nevarna ali škodljiva dejanja, ki vplivajo na varnost na smučišču, - postavljati, prestavljati ali odstranjevati označbe in naprave na smučišču, - se zadrževati na zoženih ali nepreglednih delih smučarske proge, - izvajati skoke na smučarski progi, razen na delih smučišča, kjer je to dovoljeno, - smučati po vlečni poti vlečnice ali tako, da ogroža varnost oseb na vlečnici, - smučati izven smučarskih prog in neteptanih smučarskih prog, - onesnaževati smučišče in njegovo okolico, - voditi živali po smučarski progi.
Prav tako je pomembno, da smučar ne sme smučati ali izvajati drugih športnih aktivnosti in dejavnosti, če je pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi. Pri izvajanju smučanja ali drugih športnih aktivnosti in dejavnosti na smučišču velja, da je oseba pod vplivom alkohola, če ima v organizmu več kot 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Oseba pa je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, če se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini. Postopek preverjanja psihofizičnega stanja poteka na način, določen s predpisi, ki urejajo pravila v cestnem prometu, kot izhaja iz 24. člena ZVSmuč-1.
Predpostavke odškodninske odgovornosti
Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost.
Po pravilu o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) povzročitelj za škodo odgovarja, če je v odnosu do nastale posledice ravnal namenoma ali malomarno (135. člen OZ). Malomarno ravna, kdor opusti skrbnost, kakršna se pričakuje od abstraktne osebe določenih povprečnih lastnosti. V primeru, ko je za abstraktno merilo določen standard vedenja človeka, je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo krivde, ampak tudi merilo za presojo o protipravnosti. To zbližanje oziroma v nekaterih primerih že kar prekrivanje protipravnosti in krivde pride zlasti do izraza pri opustitvah dolžnega ravnanja, ki so mnogokrat obravnavane tudi na področju odškodninskih razmerij v smučanju.[2] Presoja, da je šlo za kršitev pravil ravnanja (protipravnost), pravzaprav pomeni tudi, da povzročitelj ni ravnal, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo (krivda).
Krivdna odgovornost
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je smučanje šport, ki je zaradi okoliščin, v katerih se odvija (hitrost, posebna, težka oprema, večja verjetnost nepredvidenih situacij, v katerih se smučar lahko znajde), že v svojem bistvu povezan s tveganjem oziroma nevarnostjo. Te rizike, ki so za smučarsko aktivnost normalni, mora zato prevzeti nase tisti, ki se z njo ukvarja (smučar), upravljavec smučišča pa je dolžan poskrbeti za opozarjanje in zaščito pred posebnimi (neobičajnimi) nevarnostmi. Na urejenem smučišču je obseg običajnih nevarnosti, ki jih mora nase prevzeti (rekreacijski) smučar, zamejen z dolžnostmi, ki jih upravljavcu smučišča v zvezi z urejanjem oziroma pripravo smučarskih prog nalagajo predpisi ter pravila stroke in običaji.[3]
Ob tem je s pravnega vidika pomembno tudi stališče sodne prakse, da smučišče samo po sebi ni nevarna stvar, smučanje pa, čeprav ni nenevarno, vsebuje vsakokraten zavestni dejavnik tveganja.[4] Vendar taka običajna nevarnost ne utemeljuje objektivne odgovornosti upravljalca smučišča, saj smučišče ni nevarna stvar v pomenu Obligacijskega zakonika, upravljanje javnega smučišča pa tudi ne nevarna dejavnost. Upravljalec smučišča pa lahko odgovarja krivdno, če mu je mogoče očitati nedopustno ravnanje pri upravljanju smučišča, npr. opustitev potrebnega zavarovanja nevarnih mest na smučišču.[5] Ob tem je dokazno breme za dokazovanje protipravnega ravnanja zaradi premalo skrbnega ravnanja oziroma opustitve dolžnega vzdrževanja reda in varnosti na smučišču na tožniku, in ne na upravljavcu smučišča.[6] Če pa smučar s svojim neprilagojenim smučanjem krši citirane določbe ZVSmuč-1, je podana njegova odgovornost za nastalo škodo.
Ustaljena sodna praksa
Ne zgolj iz ZVSmuč-1 temveč tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora vsak smučar smučati tako, da se lahko pravočasno zaustavi, svojo hitrost in način vožnje mora prilagoditi svojemu znanju, terenskim, snežnim in vremenskim pogojem in gostoti prometa na smučišču. Le tako lahko aktivno pripomore, da poškodbe pri smučanju ne bodo njegova odgovornost. Ker je v primeru, ki ga je obravnavalo sodišče, prišlo do trka med pravdnima strankama (tožnika kot smučarja in toženca kot deskarja), je sodišče presodilo, da toženec ni izbral pravilne smeri vožnje, njegovo prehitevanje pa je bilo nepravilno (sicer do trka ne bi prišlo). Posledično je odločilo, da toženec ni vozil s takšno hitrostjo, da bi se lahko pravočasno zaustavil, vozil je torej prehitro in je tako podana njegova odškodninska odgovornost.[7]
V neki drugi sodni zadevi je tožnica zahtevala, da se ugotovi odškodninska odgovornost smučarja oziroma deskarja kot prvo toženca in upravljavca smučišča kot drugo toženca – seveda zaradi poškodbe pri smučanju. Sodišče je presodilo, da je odškodninsko odgovoren prvo toženec, ker je s snovbordom nepričakovano in nenadno direktno zadel tožnico in s tako vožnjo kršil določbo ZVSmuč-1, saj ni izbral vožnje tako, da ne bi ogrozil drugih smučarjev oziroma pri vožnji mimo pustil ostalim smučarjem dovolj prostora za manevriranje in je v posledici tega trčil v tožnico. Ob tem je sodišče poudarilo, da okoliščina, ali je prvotoženec trčil v tožnico direktno ali diagonalno in ali se je umikal tretjemu, prvo toženca ne razbremeni odškodninske odgovornosti. Vendar pa tožnica ni dokazala, da je prišlo do nesreče zaradi velikega divjanja, predrznosti in nekontroliranega izpada smučarjev (nediscipline in norenja), prav tako je imela drugotožena stranka zagotovljeno ustrezno varnostno službo na smučišču in število redarjev tako, da drugo tožena stranka skladno s stališčem sodišča ni odškodninsko odgovorna tožnici.[8]
V tretjem za ta objavo predstavljenem primeru pred Vrhovnim sodiščem pa je šlo za sledeče dejansko stanje glede poškodbe pri smučanju. Tožnik se je zaletel v leseno ograjo, ki je bila locirana pri vstopni postaji na žičnico, in sicer ob izteku proge, kjer so smučarji dolžni že pred tem postopno zmanjševati hitrost in se varno ter pravočasno ustaviti. Tožnik se je torej približeval izteku smučišča in vstopu na žičnico, zaradi česar bi moral hitrost in način vožnje prilagoditi svojemu znanju in razmeram na smučišču. Če bi to storil, bi imel več možnosti izogniti se nevarnosti, ki jo lahko predstavljajo prihajajoči smučarji, med njimi tudi taki, ki so izvajali nepravilne premike po smučišču.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bil pravnorelevantni vzrok obravnavanemu škodnemu dogodku tožnikovo pomanjkljivo opazovanje dogajanja na smučišču in neprilagojena hitrost, ter nepravilno ravnanje neznane smučarke v modrem kombinezonu. Velja, da mora (tudi) povprečen smučar, ki se sicer lahko zanese na varno in urejeno smučišče, smučati pazljivo ter storiti vse, da zaščiti lastno varnost in varnost drugih smučarjev.[9] Vrhovno sodišče je tudi posebej poudarilo, da odgovornosti za ravnanje neznane smučarke ni mogoče pripisati upravljavcu smučišča. Opozoriti namreč velja na ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem upravljavec smučišča odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, če je ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica opustitve varnostnih ukrepov, ki jih upravljavcu nalagajo predpisi (ter pravila stroke in običaji).[10]
Vrhovno sodišče je presodilo, da sporna lesena ograja ni pomenila neobičajne nevarnosti za smučarje, ki bi jo moral upravljavec smučišča posebej zaščititi. Upravljavec pa tudi ni odgovarjal za nepravilno ravnanje druge smučarke. Sodišče je tako zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo. Upravljavec smučišča tako ni bil odgovoren za poškodbe pri smučanju.[11]
Napisala: Katarina Emeršič Polić, mag. prav.
Fotografija: RawPixel
[1] Vrhovno sodišče, sodba in sklep II Ips 246/2007 z dne 8. 10. 2009.
[2] Vrhovno sodišče, sodba II Ips 1129/2008 z dne 16. 2. 2012.
[3] Npr. Vrhovno sodišče, sodba II Ips 661/2007 z dne 10. 9. 2008 in II Ips 1029/2008 z dne 16. 2. 2012.
[4] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba II Cp 358/99 z dne 12. 12. 1999.
[5] Vrhovno sodišče, sodba in sklep II Ips 246/2007 z dne 8. 10. 2009.
[6] Višje sodišče v Ljubljani, VSL Sodba I Cp 1104/2017 z dne 10. 1. 2018.
[7] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba in sklep II Cp 3100/2009 z dne 13. 1. 2010.
[8] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba I Cp 1192/2007 z dne 16. 5. 2007.
[9] Npr. Vrhovno sodišče, sodba II Ips 356/2001 z dne 21. 2. 2002, II Ips 116/2005 z dne 28. 4. 2005 idr.
[10] Npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 297/1998 z dne 10. 2. 1999, II Ips 446/1999 z dne 15. 3. 2000, II Ips 1023/2008 z dne 19. 1. 2012 in II Ips 1129/2008 z dne 16. 2. 2012.
[11] Vrhovno sodišče, sodba II Ips 263/2017 z dne 7. 2. 2018.