Svoboda izražanja ne obsega pravice dostopa do družbenih omrežij
Izbris računa na družbenih omrežjih – cenzura ali zgolj pravica lastnikov?
Pravica do svobode izražanja je temeljna človekova pravica, ki jo primarno v odnosu med posameznikom in državo določajo mednarodne konvencije, ustave in zakoni. Pomemben je prav ta vidik: država ne sme posamezniku odreči oz. neutemeljeno omejiti te pravice, česar pa se ne da kar enostavno razširiti na odnos med podjetjem (kot sta na primer Twitter ali Facebook) in posameznikom. Izbris računa predsednika Trumpa na številnih družbenih omrežjih (čeprav še zdaleč ne gre za prvi izbris računov posameznikov, ki niso spoštovali pravil) je spodbudil razpravo o vsebini in uporabi te pravice v sedanjih okoliščinah, ki so precej drugačne, kot so bile pred desetletji in celo stoletji, ko je bil pravica do svobode izražanja prvič definirana.
Prvo vprašanje je gotovo, kaj vse je vsebina pravice. Evropska konvencija o o temeljnih človekovih pravicah v 10. členu pravi: »Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje.« Zanimiva bo razprava o tem, ali je sporen tudi vidik, da številni sledilci ne morejo več svobodno sprejemati sporočil od posameznika, ki so mu sledili, da gre torej tudi za kršitev njihove pravice. Gotovo pa ni del pravice, da te morajo drugi poslušati. Prav tako ne obstaja pravica do uporabe poljubne platforme za posredovanje ali širjenje svojih mnenj.
Regulacija tehnoloških velikanov
Ali pač? Razprava utegne iti tudi v smer, da na področju izražanja na svetovnem spletu obstaja globalni oligopol nekaj mednarodnih korporacij, in da je brez dostopa do teh komunikacijskih kanalov pravica svobode izražanja močno omejena. Ali je nastopil čas za regulacijo tehnoloških velikanov? Toda kdo bi lahko bil pristojen to regulirati in uveljavljati? Spet velja opozoriti, da od iznajdbe interneta leta 1995 še vedno ne obstaja niti se ne nakazuje oblikovanje »mednarodnega zakona interneta«, nekako v smislu Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu. Države gotovo vznemirja tudi dejstvo, da jim nadzor polzi iz rok. Zaenkrat so sposobne fragmentacije interneta (kot je to recimo poskusila Kitajska), ker pač poteka po kablih. S satelitskim internetom (Starlink Elona Muska) utegnejo izgubiti tudi to moč. Na koncu se utegne izkazati, da lahko globalni dogovor učinkovito doseže ravno teh nekaj korporacij, ki imajo že večjo moč od mnogih držav.
Leta že opazujemo, kdaj se bodo države odločile tehnološke velikane regulirati. To bo izjemno težko. Seveda mi ni všeč, da se račune na družbenih omrežjih kar zapira, zagotovo pa mi je všeč to, da razmišljamo, kje so meje.
Gre za pogodbeni odnos med družbenim omrežjem in uporabnikom
V tem trenutku pa velja, da je odnos med družbenim omrežjem in njegovim uporabnikom v svoji osnovi pogodbeni odnos, v katerega stranki vstopata prostovoljno, vsaka s svojimi pravicami in obveznostmi. Res je, da odnos ni uravnotežen, pravila postavlja močnejša stran, družbeno omrežje. Posameznik mora pogoje sprejeti, ali pa mu uporaba ni omogočena. Ta dokument sicer navadno ne nosi naziva pogodba, ampak recimo pravila uporabe, pravila skupnosti (recimo Community Standards oz. Pravila skupnosti Facebooka) … Ali je v odnos vključeno denarno plačilo, je nepomembno. Uporabnik pač uporablja družbeno omrežje v zameno za nekaj drugega. Navadno za osebne podatke, ali pa za marketinški dostop. V primeru kršitve pravil ima omrežje pravico pogodbeno razmerje odpovedati.
Družbena odgovornost družbenih omrežij
Družbena omrežja skrbijo, da na njih ne prihaja do kršitve zakonov oziroma do izvajanja kaznivih dejanj s pomočjo komunikacije preko družbenih omrežij. Postavljajo pa tudi pravila na temelju etike, morale in družbene odgovornosti. To pomeni, da lahko regulirajo objavo vsebin, ki same po sebi niso nujno nezakonite – prepoved golote odraslih na Facebooku, na primer, kar sicer ni nezakonito. V primeru kršitve je običajna sankcija suspenz ali celo trajni izbris računa – odpoved pogodbe. Primerno je, da pogodba vključuje jasna pravila, kdaj lahko do njene odpovedi pride, pa tudi definiran pritožbeni postopek je dobrodošel.
Menim pa, da bi moral imeti posameznik v primeru spora pravico do sodnega varstva, tako kot v primeru katerekoli pogodbe.
Utegne se zgoditi, da se bo predsednik Trump odločil za tožbo družabnih omrežij, ki so mu izbrisala račune. Če se bo pri tem skliceval na omejevanje pravice do svobode izražanja, bo končna sodba izjemno zanimiva. Morda bo prišla celo do Vrhovnega sodišča ZDA. Če se to zgodi, bo sodba morda celo ena izmed najbolj prelomnih na tem področju.
Naslovna fotografija: RawPixel