Sodba z dne 19.5.2020
Opravilna številka: 1 BvR 2835/17
Nemško ustavno sodišče: množični nadzor BND
Zakon o nemški Zvezni obveščevalni službi
Državljanske pravice in svoboščine segajo preko državnih meja: nemško ustavno sodišče je odločilo, da je praksa Zvezne obveščevalne službe, ki širom sveta izvaja množični nadzor, protiustavna.
Nemško ustavno sodišče (Bundesverfassungsgericht) je 19. maja 2020 sprejelo pomembno odločitev, ki je povzdignila in okrepila pomen človekovih pravic in svobode tiska. Na podlagi tožbe, vložene s strani Društva za državljanske pravice (Gesellschaft für Freiheitsrechte, GFF) in ob podpori medijskih organizacij, je Sodišče razsodilo, da je praksa Zvezne obveščevalne službe (BND), ki spremlja in nadzira svetovni splet, neustavna. Sodišče je izpostavilo, da nadzor s strani Zvezne obveščevalne službe krši temeljno pravico do zasebnosti telekomunikacij, sicer varovano z nemško ustavo. Sodišče je presodilo, da tozadevni Zakon o zvezni obveščevalni službi ne postavlja dovolj visokih kriterijev za dopustitev nadzora nad posamezniki v tujini in nima določb, ki bi nudile ustrezno zaščito ranljivim skupinam kot so recimo novinarji
Omenjeni primer je sprožil vprašanje, ali so nemške oblasti – zlasti Zvezna obveščevalna služba – dolžne zaščititi temeljne pravice posameznikov, ki niso nemški državljani oziroma posameznikov, ki živijo v tujini. Z drugimi besedami: Ali varstvo, ki ga zagotavlja nemška ustava, sega preko državnih meja? Zakon o Zvezni obveščevalni službi namreč v sedanjem besedilu temelji na predpostavki, da Zvezna obveščevalna služba pri izvajanju nadzora nad tujci v drugih državah ni zavezana k spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, ki jih sicer zagotavlja nemška ustava. Množični nadzor pa je nedvomno nekaj, kar si želi vsaka varnostno obveščevalna služba.
Obraložitev sodišča glede zavezanosti BND nemški ustavi
Sodišče je tako v svoji odločitvi jasno poudarilo, da nemške državne organe – vključno z Zvezno obveščevalno službo – nemška ustava veže v celoti, ne glede na lokacijo izvajanja nadzora in ne glede na subjekt, nad katerim je nadzor izvajan.
Sodišče je svojo odločitev o neustavnosti Zakona o Zvezni obveščevalni službi sprejelo štiri mesece po obravnavi, izvedeni 14. in 15. januarja 2020.
Društvo za državljanske pravice je torej skupaj s partnerskimi organizacijami sprožilo presojo zakona, ki je Zvezni obveščevalni službi omogočal vohunjenje za tujimi novinarji. Presoja je bila sprožena pred zveznim ustavnim sodiščem v Karlsruheju. Presojo oziroma tožbo so podprli tudi Nemška novinarska zveza, Novinarska raziskovalna mreža in Reporterji brez meja. V vlogi tožnikov so nastopili številni preiskovalni novinarji in aktivisti za človekove pravice iz različnih držav.
Pravni problem: „strateški“ nadzor brez utemeljenih razlogov za sum
Vložitev tožbe je bila predvsem posledica dejstva, da so bila Zvezni obveščevalni službi podeljena nova pooblastila za celovit nadzor, konkretno s spremembo oziroma dopolnitvijo Zakona o Zvezni obveščevalni službi z dne 23. decembra 2016. Tozadevna sprememba oziroma dopolnitev zakona je omogočila prestrezanje komunikacij brez utemeljenih razlogov ter zbiranje in obdelavo vseh vsebin in podatkov. Povedano drugače: Zvezna obveščevalna služba je lahko prestregla in uporabila vsako e-pošto, besedilno sporočilo ali telefonski klic, ki so ga poslali ali opravili posamezniki, živeči izven meja Nemčije.
Pogoji, pod katerimi se lahko izvaja takšen nadzor, pa so nejasni in preširoki, zato ni učinkovitih sredstev za spremljanje omenjenih nadzornih ukrepov. V nasprotju z nadzorom komunikacij znotraj Nemčije, ki ga ureja Zakon o kazenskem postopku (npr. glede nadzora osumljencev v okviru organiziranega kriminala), Zvezna obveščevalna služba ne potrebuje nobenega konkretnega suma ali sodne odredbe, da uvede strateški nadzor posameznikov, ki se nahajajo v tujini. Takšen nadzor se namreč lahko odredi zgolj z namenom pridobivanja “informacij, pomembnih za zunanjo in varnostno politiko”.
Porušenje zaupanja med novinarji in njihovimi viri
Novi Zakon o zvezni obveščevalni službi tako ruši zaupanje med novinarji in njihovimi viri, in sicer ravno tam, kjer je preiskovalno novinarstvo še posebej težko izvedljivo. Čeprav v skladu z zakonom nadzora ni moč izvajati nad nemškimi institucijami ali institucijami EU, pa je nadzor lahko usmerjen na katero koli drugo skupino ljudi. Tako so načeloma lahko tarče vsi, ki komunicirajo v tuji državi, vključno s posebej ranljivimi skupinami, kot so odvetniki ali novinarji in njihovi viri
V vlogi tožnikov nastopajo predvsem preiskovalni novinarji iz različnih držav, vključno s številnimi priznanimi novinarji kot so dobitnica alternativne Nobelove nagrade Khadija Ismayilova (iz Azerbajdžana), Raúl Olmos (iz Mehike), Blaž Zgaga (iz Slovenije) in Richard Norton-Taylor (iz Velike ritanije). Med tožniki sta tudi nemški odvetnik za človekove pravice Michael Mörth, ki dela v Gvatemali, in francoska organizacija za človekove pravice Reporters Sans Frontières.
Zelo verjetno je, da je zaradi narave dela zgoraj izpostavljenih skupin, njihova komunikacija “zanimiva” za Zvezno obveščevalno službo in da vsebino njihove komunikacije s sodelavci in z viri ter podatke, ki jih ta komunikacija vsebuje, Zvezna obveščevalna služba lahko posreduje tudi mednarodnim obveščevalnim službam. To pa predstavlja neposredno grožnjo za tožnike in njihove informatorje in obenem tveganje za človekove pravice in temeljne svoboščine po vsem svetu.
Pripravila: Ines Rostohar
Sporočilo za javnost nemškega ustavnega sodišča (v angleščini)
Celotna sodba (v angleškem jeziku)
Naslovna fotografija: RawPixel