O naravi in učinkih pogodbe o dosmrtnem preživljanju smo že pisali, prispevek odvetnice Ines Rostohar Dežman.
V tem prispevku pa se posvečamo t. i. elementu aleatornosti teh pogodb v povezavi s presojo enakovrednosti dajatev tovrstnih pogodb.
Kaj je aleatorna narava pogodbe? Pogodba o dosmrtnem preživljanju se sklepa med preživljancem in preživljalcem, pri čemer preživljanec v zameno za dajatve in/ali storitve, ki mu jih preživljalec nudi do smrti, na preživljalca prenese določeno nepremično in premično premoženje. Kot že naslov pogodbe pove, se pogodba izvršuje do smrti preživljanca.
Tu pa nastopi t. i. element aleatornosti. Aleatornost pomeni naključnost, nedoločenost ali odvisnost od sreče in nezanesljivih prihodnjih dogodkov, beseda celo izvira iz latinske besede alea, ki pomeni “kocka”. Nobena od pogodbenih strank namreč ne ve, do kdaj se bo pogodba izvrševala, saj trenutek smrti preživljanca ni nikomur vnaprej znan in je prepuščen naključnosti, ni določljiv in je odvisen od nezanesljivih prihodnih dogodkov. Tako pogodbeni stranki ne vesta niti, kakšen bo dejansko obseg storitev ali dajatev, ki jih bo preživljalec opravil za preživljanca, saj bo primeroma lahko zanj skrbel nekaj dni, mesecev, let ali celo desetletij, če bo trenutek smrti preživljanca časovno odmaknejn od datuma sklepanja pogodbe.
Posledično torej merilo presoje enakovrednosti dajatev, torej presoja, ali je na preživljalca prenešeno premoženje dejansko vredno toliko, kolikor so vredne dajatve in storitve, ki jih je slednji nudil preživljancu do njegove smrti, ni nujno relevantno.
Takemu naziranju pa sodna praksa v določenih okoliščinah ni bila naklonjena, saj je npr. Vrhovno sodišče RS v sklepu zapisalo: “Ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bilo zaradi umanjkanja aleatornosti podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Ker to pomeni, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju le navidezna, v resnici pa sta stranki sklenili darilno pogodbo (prvi in drugi odstavek 50. člen OZ), se odpira vprašanje prikrajšanja nujnega deleža in vračanja darila.”
Vendar se je kasneje to stališče sodne prakse omililo. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani tako navaja: „Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je odplačna pogodba, ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatve. Zato ni pomembno, v kolikšnem času po sklenitvi pogodbe preživljanec umre, kakor tudi ne, da je v tem času potreboval skrb v manjšem obsegu, kot je bila dogovorjena, ali da je lahko sam skrbel zase. Če preživljanec določene vrste skrbi, za katero se je preživljalec sicer zavezal nuditi, ni potreboval, to samo po sebi še ne pomeni, da je prišlo s sklenitvijo pogodbe do izigravanja drugih dedičev preživljanca. Ni pomembno trajanje izvrševanja pogodbe kot tudi ne uresničitev potrebe po izpolnitvi obveznosti. Pogodbeni stranki ne moreta vedeti, kakšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo je preživljanec bolan ali obnemogel in koliko časa bo treba skrbeti zanj oziroma nuditi dogovorjene obveznosti. Okoliščina (četudi morebiti resnična), da je bila pokojna mati ves čas sposobna skrbeti zase in da tudi oče ni potreboval toženkine pomoči, še ne utemeljuje sklepa, da je bil nagib staršev in prve toženke ob sklepanju pogodb nedopusten.”
Podobno navaja tudi sodba Vrhovnega sodišča RS: “Smrt preživljanke je resda nastopila hitro, le šest dni po sklenitvi pogodbe. A je za preživljanko ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju še obstajalo medicinsko utemeljeno upanje. Prvina negotovost glede obsega preživljavkinih obveznosti zato ob sklenitvi pogodbe ni bila povsem izključena.”
Tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani sledi temu stališču in navaja: “Pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče presojati le po načelu enake vrednosti dajatev in tudi ni bistveno, ali je preživljanec v času sklepanja pogodbe nujno pomoč potreboval, temveč je dovolj njegova predpostavka, da jo bo morebiti potreboval, in njegova želja, da zanjo v skladu z dogovorom poskrbi preživljavec. Tožnik v postopku ni uspel izkazati, da bi bil namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe darilen, torej da sta stranki namenoma izjavili voljo z vsebino pogodbe, ki je nista želeli skleniti, da bi prikrili darilno pogodbo”.
Glede na navedeno gre zaključiti, da je element aleatornosti, ki izključuje oziroma omejuje presojo enakovrednosti dajatev, v novejši sodni praksi zopet bolj poudarjen, vsekakor pa je potrebno v vsakem primeru okoliščine presojati posebej glede na dejansko stanje.
Napisala odvetnica in partnerica Manca Trček