Kako zapustiti oziroma učinkovito razdeliti svoje premoženje?
Slovenci smo znani po tem, da smo izredno navezani na svojo imovino, predvsem na svoje nepremičnine, torej na hišo oziroma stanovanje. Pregovorno tudi velja, da se Slovenci radi pravdamo, kar na področju dedovanja (kjer so odnosi med sorodniki kompleksni in čustveno nabiti) potrjujejo številni sodni spori. Le-ti so dolgotrajni, kar za seboj potegne krhanje odnosov med dediči in po drugi strani seveda ogromne stroške.
Kako torej učinkovito zapustiti svoje premoženje? Žal posameznik za časa življenja ne more razdeliti svojega premoženja na način, da bi popolnoma preprečil vsakršen spor med dediči. Vsak posameznik ima namreč svoje videnje o tem, kakšna bi bila pravična razdelitev premoženja, po drugi strani pa imajo svoja pričakovanja tudi dediči. V praksi se pogosto srečamo s situacijami, ko se na zapuščinski obravnavi pojavijo dediči, ki za zapustnika niso nikoli skrbeli, ki ga niti niso obiskovali, so pa, ker so krvni sorodniki, prepričani, da jim pripada zapuščina ali pa vsaj njen del. Takšne situacije so izhodišče za dolgoletno pravdanje, ki ne glede na to kako se konča, pogosto pomeni izgubo za vse. Ravno zato je pomembno, da se zavedamo, da obstajajo določeni manevri, ki se jih za časa življenja lahko poslužimo in ki lahko preprečijo marsikateri prepir in v končni fazi tudi marsikateri sodni postopek.
Oporoka:
Oporoka je med ljudmi splošno znan dokument, s katerim se zapustnik odloči zapustiti svoje premoženje določeni osebi ali določenim osebam, ki jih sam izbere. Pri tem lahko vsak posameznik zapiše oporoko na način kot mu ustreza, torej po svoji volji. Oporoka je veljavna, v kolikor jo zapustnik lastnoročno zapiše in podpiše. Je pa res, da se v takšnih primerih lahko pojavijo očitki v smeri, da je bil zapustnik pod vplivom sile ali grožnje ali celo nerazsoden (dementen oziroma hudo bolan in se posledično niti ni zavedal kaj je podpisal). V takšnih situacijah pogosto pride do izpodbijanja oporok na sodišču.
Ravno iz teh razlogov je pomembno, da je oporoka v prvi vrsti vsebinsko ustrezna, obenem pa se svetuje, da oporočitelj oporoke ne zapisuje v intimi, temveč se odloči za zapis ti. pisne oporoke pred pričami. To pomeni, da oporoko, seveda po volji in željah zapustnika, sestavi pravni strokovnjak (ki premoženje ustrezno opredeli, torej nepremičnine tudi zemljiškoknjižno identificira). Takšno oporoko se potem prebere in podpiše v prisotnosti dveh prič, ki sta neodvisni osebi, torej osebi, ki nista dediča po konkretni oporoki. Priči bi lahko, potencialno, če bi prišlo do spora po smrti zapustnika, tudi potrdili, da sta zapustnika videli ob podpisu, da je bil razsoden in je oporoko podpisal prostovoljno. Takšna oporoka ime torej veliko večje možnosti, da ostane v veljavi, četudi bi jo v nadaljevanju kdo od dedičev izpodbijal.
Pisna oporoka pred pričami tudi ne pomeni pretiranega stroška za zapustnika. Odvetnik lahko oporoko sestavi relativno hitro, na podlagi podatkov, ki mu jih poda zapustnik. Oporoko se nato vpiše v centralni register pri Notarski zbornici Slovenije (taksa znaša 41 EUR), hrani pa jo lahko odvetnik, kar prepreči situacije v smeri, da bi kdo oporoko uničil oziroma odtujil.
Razdedinjenje:
V okviru vprašanj, ki se nanašajo na zapis oporoke, velja omeniti tudi institut razdedinjenja. Namreč zapustnik lahko določenega dediča, ki je sicer upravičen do nujnega deleža (recimo otroci), razdedini, torej v oporoki zapiše, da želi, da ta dedič ne prejme ničesar. Vendar tu velja izpostaviti, da zakon močno oži razloge za razdedinjenje in je slednje mogoče samo v primerih najhujših dejanj dediča, recimo:
– dedič se je s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom;
– dedič je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper zapustnika ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše;
– dedič se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju.
V vseh teh primerih mora zapustnik ravnanja dediča natančno opisati v oporoki.
Dedne pogodbe:
Delitev premoženja za časa življenja posameznika se v praksi pogosto ureja tudi z dednimi pogodbami:
a) Pogodba o dosmrtnem preživljanju:
Posameznik se lahko znajde v situaciji, ko potrebuje pomoč, bodisi v smislu nege, voženj k zdravniku, pomoči pri nakupih v trgovini ali pa v finančnem smislu, recimo plačevanja kurjave, plačevanja oskrbe v domu. Po drugi strani pa je taisti posameznik lahko lastnik nepremičnine, najpogosteje hiše ali stanovanja kjer živi. V pogodbi o dosmrtnem preživljanju se tako lahko določi, kdo bo za starostnika skrbel, z natančnim opisom oskrbe in nege ter morebitnih finančnih prispevkov. Po drugi strani pa se zapustnik zaveže, da bo preživljalec ob smrti zapustnika dobil v last njegovo nepremičnino.
V zvezi s sklepanjem pogodbe o dosmrtnem preživljanju opozarjamo na previdnost pri vsebini, saj je treba točno določiti storitve, ki jih bo preživljalec nudil zapustniku. Glede na to, da zapustnik do smrti ostane lastnik svoje nepremičnine in lastništvo preide šele s smrtjo zapustnika, predlagamo, da se v pogodbo vključi prepoved odtujitve in obremenitve. Da se torej zapustnik zaveže, da nepremičnine, ki bo do smrti njegova last, ne bo prodal, ne podaril, ne kakorkoli obremenil (recimo s hipoteko).
b) Preužitkarska pogodba
Poleg pogodbe o dosmrtnem preživljanju se pogosto sklepajo tudi preužitkarske pogodbe. Te so po vsebini povsem enake kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Razlika pa je v tem, da v primeru preužitkarske pogodbe lastninska pravica na dediča preide že v trenutku podpisa te pogodbe in ne šele ob smrti zapustnika. V tem primeru je treba paziti na ustrezno zaščito zapustnika, ki s podpisom te pogodbe izgubi lastništvo nepremičnine, v kateri lahko celo živi. Zato je pomembno, da se v zemljiško knjigo vknjiži služnost stanovanja v korist zapustnika ter ima zapustnik, kljub temu, da ni več lastnik hiše, še vedno do svoje smrti pravico v hiši prebivati.
Tako pogodbo o dosmrtnem preživljanju kot tudi preužitkarsko pogodbo lahko zapustnik sklene s komerkoli, torej ne nujno s svojimi dediči ali svojci, v vsakem primeru pa morata biti obe pogodbi v obliki notarskega zapisa.
c) Izročilna pogodba:
Tretja pogodba, ki jo velja omeniti, je izročilna pogodba. Ta se od prejšnjih dveh pogodb loči v tem, da se sklene le med zapustnikom in njegovimi potomci, z njo pa se morajo strinjati vsi potomci (kar kasneje bistveno zmanjša tudi število sporov). Zapustnik lahko izroči del svojega premoženja ali vse premoženje, lastninska pravica pa na potomce preide takoj. Predlagamo, da si zapustnik v primeru, da sklene izročilno pogodbo, pridrži recimo pravico, da do smrti biva v nepremičnini, ki jo izroča, lahko si pridrži tudi kakšno denarno rento ali pa dosmrtno preživljanje. Tudi takšna pogodba mora biti obvezno sklenjena v obliki notarskega zapisa.
Darilna pogodba:
Ko govorimo o delitvi premoženja se pogosto postavi vprašanje o tem ali je pametno, da posameznik svoje premoženje (ali njegov del) za časa življenja podari kateremu od dedičev.
Ali je to pametno ali ne je seveda odvisno od konkretne situacije. V vsakem primeru pa se je treba zavedati, da se darilo všteje v dedni delež. To pomeni, da bo dedič, ki je za časa življenja zapustnika prejel darilo, v primeru dedovanja toliko manj dedoval.
Davek:
Tako pri dedovanju kot pri darilih, je prvi dedni red oproščen plačila davka. Torej, ko je darilo dano zakoncu ali otroku, oziroma, ko po zapustniku dedujeta zakonec ali otrok, davka ni. V ostalih primerih pa se davek plača. Višina davka je določena v Zakonu o davku na dediščino in darila (ZDDD), pri čemer je višina odvisna od tega, kdo je dedič oziroma kdo je obdarjenec ter od višine vrednosti darila oziroma zapuščine. Na podlagi 3. člena ZDDD je davčni zavezanec tudi tisti, ki prejme premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, davek pa se plača ob smrti zapustnika.
***
Pametno je, da vsak posameznik že za časa svojega življenja na enega izmed predstavljenih načinov poskuša zapustiti svoje premoženje in tako poskusi vplivati po eni strani na pravično razdelitev, po drugi strani pa na ta način tudi zmanjša ali vsaj omili potencialne spore. Starostniki si na ta način, zlasti z dednimi pogodbami, zagotovijo tudi pomoč oziroma lažje preživljanje starosti.
Toliko kot je ljudi, toliko je različnih situacij in univerzalnega nasveta kaj storiti, žal ni. Glede na predstavljene možnosti se lahko vsak sam pri sebi odloči, kaj se mu zdi najpametneje, upoštevaje premoženje, s katerim razpolaga ter glede na dediče in njihove specifike. V izogib zapletom predlagamo pomoč oziroma nasvet pravnih strokovnjakov.
Ines Rostohar, odvetnica in partnerica