Ali delavec odgovarja delodajalcu za škodo?
V sodobnem času zaposleni vse več časa preživiljamo v službah, kjer pa se nemalokrat pripetijo dogodki, ki bi od delavca v razmerju do delodajalca lahko pomenili nastanek škodnega dogodka oziroma se delavcu ali delodajalcu lahko poraja vprašanja terjanja odškodnine. V tem prispevku se bomo omejili na delavčevo odgovornost nasproti delodajalcu – kdaj je torej delavec dolžan delodajalcu povrniti škodo, v kakšnem znesku ter ali si delodajalec lahko nastalo škodo poplača kot odtegljaj od plače ob njenem izplačilu?
Splošno načelo obligacijskega prava – prepovedi povzročanja škode, kot ga vsebuje 10. člen Obligacijskega zakonika[1], se odslikava tudi v delovnih razmerjih, zato to materijo poleg Obligacijskega zakonika, ki ureja splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, ki veljajo tudi v delovnem pravu, v nekaterih vidikih (dodatno oz. specialno) ureja tudi Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)[2].
Člen 177 ZDR-1 tako določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. Če povzroči škodo več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren za tisti del škode, ki ga je povzročil. Če za vsakega delavca ni mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je povzročil, so vsi delavci enako odgovorni in povrnejo škodo v enakih delih. Če pa je več delavcev povzročilo škodo z naklepnim kaznivim dejanjem, so za škodo tudi solidarno odgovorni.
Navedeni člen torej prvenstveno razmejuje delavčevo odgovornost samo (izključno) na škodo, ki jo je delavec povzročil naklepno ali iz hude malomarnosti. Za škodo, ki jo je delavec torej povzročil iz npr. majhne malomarnosti, delavec delodajalcu ne odgovarja.
Delavčeva huda malomarnost
Če je pojem naklepa morda širše sprejet, pa več težav praksi povzroča pojem hude malomarnosti. Kdaj torej delavec ravna s hudo malomarnostjo? Na to vprašanje podaja odgovor sodna praksa. Tako je Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 615/2018 z dne 28.2.2019 zapisalo: »Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Uporabiti je treba kriterij skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, pri presoji skrbnosti pa je treba upoštevati okoliščine, v katerih je do ravnanja prišlo.«
Zanimiva je tudi obrazložitev istega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 565/2021 z dne 9.2 2021. Tam se je namreč sodišče opredeljevalo do odškodninske odgovorosti delavca, ki je v zvezi s škodnim dogodkom bil obravnavan tudi v prekrškovnem postopku in plačal globo za prekršek (torej za prekršek odgovarjal). Sodišče je zapisalo: »Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je toženec globo za prekršek po nalogu poravnal, vendar dejstvo, da je bil sankcioniran za prekršek, samo po sebi ne pomeni, da je bila s tem tožencu dokazana huda malomarnost ali naklep v zvezi samo prometno nesrečo. Sodišče pri odločanju o odškodninski odgovornosti za škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta, ni vezano na odločitev prekrškovnega organa, temveč je pravdno sodišče vezano zgolj na odločitev kazenskega sodišča in še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP[3]).«
Dokazno breme je na delodajalcu
Ker se po določbah Obligacijskega zakonika hujša stopnja krivde ne domneva, je na delodajalcu dokazno breme, da mu je delavec povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti. Delodajalec mora zato v v vsakem postopku, s katerim uveljavlja odškodninsko odgovornost delavca, kumulativno dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti: da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo.
Ker je delovni proces večinoma proces, ki vključuje več delavcev, 177. člen ZDR-1 vsebuje tudi pravila določanja deležev odgovornosti večih povzročiteljev škode, t.i. soprispevka. Bistveno je poudariti, da se v tem primeru naklep oz. huda malomarnost ugotavljata in presojata za vsakega delavca posebej. Ni torej nujno, da bi v istem delovnem procesu vsak delavec sploh odgovarjal, četudi gre za neposredno udeležbo delavca pri nastanku (istega) škodnega dogodka oz. škode, če se dokaže, da ni ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Naklep oz. huda malomarnost delavca se namreč ne predpostavljata.
Če deležev soprispevka delavecv, ki so pri nastanku škodnega dogodka ravnali naklepno ali iz hude malomarnosti, ni mogoče ugotoviti, odgovarjajo v enakih delih. Če pa so delavci povzročili škodo z naklepnim kaznivim dejanjem, pa so za škodo solidarno odgovorni, kar pomeni, da delodajalec lahko celotno povrnitev škode zahteva od katerega koli od takih delavcev, v primeru celotnega plačila škode npr.enega delavca, pa ima ta delavec do svojih sostorilcev oz. sopovzročiteljev škode regresni zahtevek po splošnih pravilih obligacijskega prava (188. člen Obligacijskega zakonika).
Zmanjšanje odškodnine ali oprostitev
ZDR-1 vsebuje tudi določilo o zmanjšanju odškodnine in oprostitivi plačila odškodnine. 178. člen ZDR-1 določa, da se odškodnina lahko zmanjša ali se delavca oprosti njenega plačila, če je zmanjšanje ali oprostitev plačila primerna glede na delavčevo prizadevanje za odpravo škode, odnosa do dela ali njegovo gmotno stanje. Slednje določilo je v zakonu vsebovano, ker so delavci v delovnem procesu ves čas izpostavljeni »nevarnosti« povzročanja škode delodajalcu pri opravljanju svojega dela. V primeru sodnega spora- tožbe delodajalca zoper delavca glede plačila odškodnine, pa mora delavec tovrstne okoliščine v postopku tudi zatrjevati in dokazovati.
V primeru sodnega spora, kot zgoraj že navedeno, se torej tudi v sporih delodajalca proti delavcu glede plačila odškodnine ugotavljajo vsi elementi odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih obligacijskega prava. Če sodišče odloči, da odškodninska odgovornost delavca v konkretnem primeru ni podana in je zahtevek potrebno zavrniti že po temelju, višine škode niti ne ugotavlja. Kljub temu pa mora delodajalec s tožbo zatrjeveti vse elemente odškodninske odgovornosti delavca, vkjučno z višino nastale škode.
Po 180. členu ZDR-1 se odškodnina, če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s kolektivno pogodbo, razen v primerih iz 8. člena ZDR-1 (ki pa ureja odškodninsko odgovornost delodajalca, ne delavca). Zakon torej v tem primeru napotuje na določila kolektivne pogodbe, ki (če) zavezuje delodajalca.
Pobot
Škode delavca, ki jo je povzročil delodajalcu, pa delodajalec ne sme enostransko pobotavati s svojimi obveznostmi plačila delavcu (npr. plača, regres, …). Delodajalec lahko namreč po določilu 136. člena zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna. Drugi odstavek istega člena določa še, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca (kamor bi spadal tudi denarni zahtevek iz naslova plačila odškodnine) brez delavčevega pisnega soglaska pobotati s svojo obveznostjo plačila. Delavec pa ne more dati tovrstnega soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. Soglasja torej delavec ne more podati vnaprej (npr. ob sklenitvi delovnega razmerja), kot tudi ne pavšalno, ko obseg morebiti v bodoče nastale škode ni znan.
(Nesporno) terjatev delodajalec do delavca pridobi šele z morebitno pravomočno sodbo, s katero je ugotovljena višina odškodnine, ki jo je delavec dolžan plačati delodajalcu. Seveda se lahko delodajalec in delavec tudi (izven) sodno sporazumeta o obsegu škode in načinu povrnitve nastale škode. V kolikor bi se dogovorila za povračilo škode z odtegljaji od plače, mora biti tak sporazum vedno pisen.
V primeru, da kot delodajalec v delovnem procesu zaznate nastanek škode, ki jo je povzročil kateri od delavcev oz. več njih ali pa se kot delavec znajdete v situaciji, ko vam delodajalec očita nastanek škode, priporočamo, da se čim prej obrnete po nasvet k odvetniku, ki vam bo znal glede na dane konkretne okoliščine svetovati kako postopati.
Pripravila Manca Trček
[1] Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631
[2] Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl. US, 15/22 in 54/22 – ZUPŠ-1
[3] Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – ZDeb