Veliko novinarjev in ostalih zaskrbljenih državljanov in državljank me danes sprašuje o novih pooblastilih policije. Zato malce daljše moje videnje ukrepov. Ob razumevanju zahtevnosti razmer ne morem mimo bojazni, da so nova pooblastila policiji presplošna in so lahko razumljena in uporabljena na način, ki bi bil lahko v nasprotju z našimi demokratičnimi vrednotami. Predvsem iz določb 103. in 104. člena “mega korona zakona” ni razvidno, spoštovanje katerih posebnih ukrepov naj bi zagotavljala nova pooblastila policiji.
Če gre za zagotavljanje spoštovanja upravnih določb, kot je odločba o odreditvi karantene, pravna varnost naslovnikov zakona terja, da se to odločbo izrecno izpostavi oz. da se taksativno našteje ukrepe, ki bodo predani v nadzor policiji.
Posebej bi rada poudarila, da je treba biti previden pri pooblaščanju policije za vstop v stanovanje in druge prostore in za omejevanje gibanja oseb, ne da bi bila potrebna vnaprejšnja sodna kontrola. Tudi ukrepi se zdi, da so strožji v smislu, saj so manj pregledni in slehernemu prebivalcu nudijo manjšo pravno varnost, kot jo denimo osumljencem ali obdolžencem storitve kaznivih dejanj nudijo kazensko pravni predpisi.
Menim, da v dani situaciji nihče ni bi nasprotoval ukrepom, kolikor bi bili prepričljivo predstavljEni kot potrebni in sorazmerni. Kar v pojasnilih vlade najbolj pogrešam, so prav argumenti, na katerih sloni ocena sorazmernosti predlaganih ukrepov oz. novih pooblastil policiji iz 103. in 104. člena.
Pri ukrepu, ki policijo opravičuje do pridobitve podatka o lokaciji komunikacijskega sredstva posameznika nikakor ni mogoče ugotoviti, kdaj nastopi to upravičenje policije. Sicer se določilo začne z navedbo “če ni mogoče drugače zagotoviti spoštovanja z odločbo ali drugim aktom odrejenih ukrepov …”, pri čemer pa predlog zakona ne določa, kako drugače ter predvsem v kakšnem vrstnem redu naj bi policija izvajala svoja nova pooblastila. Kot že navedeno zgoraj, pa tudi v določbi 104. člena ni jasno, ali se pooblastilo policije za pridobitev lokacijskih podatkov nanaša samo na nadzor spoštovanja upravne odločbe ali morda kar na splošno odloka vlade.
Varovalka pisnega soglasja posameznika je po mojem prepričanju samo navidezna. Pri soglasju, kadar gre za pravni temelj obdelave osebnih podatkov, je bistvena svobodna volja posameznika in njegova neomejena možnost preklica soglasja. Nič od navedenega ne izhaja iz predlagane določbe 104. člena. Poleg tega tudi ni mogoče natančno razbrati, kakšne so posledice za posameznika, če pisnega soglasja za pridobitev lokacijskega podatka o njegovem komunikacijskem sredstvu ne poda.
2. odstavek 104. člena predloga zakona nima prav nobene vsebinske vrednosti, saj posameznik iz njega ne more razbrati, kako bo zagotovljeno spoštovanje odločbe ali drugega akta, če soglasja ne poda.
Pri posegih v temeljne človekove pravice se od zakonodajalca pričakuje popolna transparentnost in predvsem jasnost določb, ki pravice omejujejo.
Ne pozabiti, da priznavamo človekove pravice tudi obsojencem za huda kazniva dejanja. Zdaj pa zelo pomembne človekove pravice kot so svoboda gibanja, nedotakljivost stanovanja in varstvo zasebnosti odrekamo slehernemu prebivalcu v veliki meri, ne da bi jim pri tem predstavili konkretne argumente, ki takšno ukrepanje opravičujejo.
Foto: BigStock