O težavah pri izvrševanju sodno določenih stikov z otrokom med pandemijo koronavirusa COVID-19, ko starši preprečujejo stike, ker se bojijo nevarnosti okužbe otroka s koronavirusno boleznijo, smo že pisali. V tem prispevku se tako osredotočamo na vprašanje izvrševanja stikov z otrokom, ki jih oba starša sicer spodbujata, ampak živita v različnih občinah in se bojita, da je sprejet Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (v nadaljevanju Odlok) izvrševanje fizičnih stikov z otrokom prepovedal.
Vlada Republike Slovenije je dne 29. 3. 2020 sprejela ukrep omejitve gibanja z Odlokom, ki je začel veljati dne 30. 3. 2020. Odlok zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 do nadaljnjega prepoveduje gibanje in zbiranje ljudi na javnih krajih in površinah v Republiki Sloveniji, prepoveduje dostop na javna mesta in površine v Republiki Sloveniji ter prepoveduje gibanje izven občine stalnega ali začasnega prebivališča. Vendar v 3. členu dopušča nekatere bolj ali manj jasno določene izjeme, ko se posameznik lahko giba, dostopa in zadržuje na javnem kraju ob upoštevanju ohranjanja varne razdalje do drugih oseb oz. gre v drugo občino na primer zaradi dela ali opravljanja gospodarskih, kmetijskih in gozdarskih dejavnosti; zaradi odpravljanja neposredne nevarnosti za zdravje, življenje in premoženje kot tudi zaradi varstva in pomoči osebam, ki so potrebne podpore, oziroma zaradi oskrbe ali nege družinskih članov.
Čeprav v Odloku ni izrecno zapisano, da se posameznik lahko giba tudi zaradi zagotavljanja družinskega življenja z izvrševanjem stikov med starši in otroki, ki ne prebivajo v isti občini, bi lahko tudi v tem primeru razlogovali, da gre za izjemo iz 3. člena Odloka, ko je zaradi varstva in pomoči osebam, ki so potrebne podpore, oziroma zaradi oskrbe ali nege družinskih članov, starš upravičen iti iz svoje občine stalnega ali začasnega prebivališča, da odpelje otroka k drugemu staršu oz. da ga pride tja iskat.
Da lahko to izjemo iz 3. člena Odloka tako razumemo, sta pojasnila tudi Vlada RS in Ministrstvo za pravosodje. O tem je dne 2. 4. 2020 izdal načelno mnenje tudi Varuh človekovih pravic. V načelnem mnenju je poudaril, da bi bilo potrebno omenjeno izjemo razlagati kot že pojasnjeno, in sicer tako da omogoča gibanje med občinami, kadar je to potrebno zaradi zagotavljanja pravice do družinskega življenja, ki je urejena v 53. členu Ustave RS in 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Varuh obenem tudi meni, da omogočanje stikov med starši in otroki, ki prebivajo v različnih občinah, ne nasprotuje namenu ukrepa omejitve gibanja na območje občine prebivališča, saj če se starš zgolj premakne iz zasebnega prostora (stanovanja ali hiše), da obišče otroka v njegovem zasebnem prostoru v drugi občini, pri čemer to naredi na način, da ne prihaja v tesne stike z ljudmi na javnih krajih in upošteva vsa druga navodila Nacionalnega inštituta za javno zdravje, namen, ki ga zasleduje Odlok z ukrepom omejitve gibanja, pravzaprav ni ogrožen.
Varuh pa se je tudi že ukvarjal z vprašanjem, kako naj ravnajo starši, ki so šele v procesu razhajanja in ko pravnoformalno še ni odločeno o stikih otrok s starši. V takih primerih namreč lahko starša dejansko že živita ločeno v različnih občinah, stiki pa potekajo po njunem medsebojnem dogovoru. Varuh je mnenja, da takšni starši in otroci ne bi smeli biti obravnavni drugače le zato, ker (še) nimajo sodne odločbe, ki bi določala način izvrševanja stikov, saj tudi izjema v Odloku izrecno ne omenja sodne odločbe. To pomeni, da bi moralo biti tudi staršem, ki še niso uredili izvrševanja stikov na sodišču, omogočeno prehajanje med občinami zaradi stikov z otrokom.
Nedvomno je v korist otroka, da vidi oba starša in se z njima druži, če sta zdrava, posledično pa menimo, da je stike dovoljeno izvrševati na dogovorjen način, četudi se pri tem giblje izven občine stalnega ali začasnega prebivališča.