Trenutno zaradi širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) in ukrepov, povezanih s poskusom zajezitve bolezni, pogosto poslušamo o samoizolaciji in karanteni. Velikokrat se izraza uporablja tudi kot sopomenki, čeprav to dejansko nista.
Oba ukrepa, tako izolacija oz. osamitev in karantena, sta urejena v Zakonu o nalezljivih boleznih, ki sicer določa nalezljive bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev Republike Slovenije in bolnišnične ali nozokomialne okužbe, ki nastanejo v vzročni zvezi z opravljanjem zdravstvene dejavnosti ter predpisuje ukrepe za njihovo preprečevanje in obvladovanje.
Med posebne ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni pa v skladu z 10. členom Zakona sodita tudi izolacija in karantena. Med te posebne ukrepe sicer spadajo usmerjena zdravstvena vzgoja in svetovanje; zgodnje odkrivanje virov okužbe in bolnikov z nalezljivimi boleznimi ter postavitev diagnoze; prijavljanje nalezljivih bolezni in epidemij; epidemiološka preiskava; obvezno zdravljenje ter poseben prevoz bolnikov; cepljenje (imunizacija in imunoprofilaksa) ter zaščita z zdravili (kemoprofilaksa); dezinfekcija, dezinsekcija, deratizacija; obvezni zdravstveno higienski pregledi s svetovanjem ter drugi posebni ukrepi. 18. člen Zakona določa, da je osamitev (izolacija) ukrep, s katerim lečeči zdravnik, območni zavod za zdravstveno varstvo ali Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije (zdaj Nacionalni inštitut za javno zdravje – NIJZ) zbolelemu za nalezljivo boleznijo, omeji svobodno gibanje, kadar to lahko povzroči direkten ali indirekten prenos bolezni na druge osebe. Glede na način prenosa nalezljive bolezni in stanje kužnosti bolnika se določi vrsta osamitve, ki lahko poteka na bolnikovem domu, v zdravstvenem zavodu (hospitalizacija) ali v za ta namen posebej določenem prostoru. Osamitev lahko traja največ toliko časa, kolikor traja kužnost.
Pri tem je popolna osamitev obvezna za bolnike s pljučno kugo, pljučnim vraničnim prisadom, diseminiranim pasavcem, steklino ali z virusnimi hemoragičnimi mrzlicami (Ebola, Lassa, Marburg).
Karantena pa je skladno z 19. členom Zakona ukrep, s katerim se omeji svobodno gibanje in določi obvezne zdravstvene preglede zdravim osebam, ki so bile ali za katere se sumi, da so bile v stiku z nekom, ki je zbolel za kugo ali virusno hemoragično mrzlico (Ebola, Lassa, Marburg) v času njegove kužnosti. Seveda zakon ne omenja bolezni COVID-19, saj v trenutku sprejemanja zakona še ni bila znana. Karanteno odredi minister, pristojen za zdravje na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Osamitev ali izolacija je torej ukrep, namenjen zbolelemu posamezniku, medtem ko je karantena ukrep za zdrave osebe, za katere se sumi, da so bile v stiku z zbolelo osebo.
Osebe, za katere sta odrejeni osamitev ali karantena, se skladno z 21. členom Zakona smejo prevažati samo na način in pod pogoji, ki onemogočajo širjenje okužbe in ki jih določi minister za zdravje. Poleg tega pa 57. člen Zakona določa, da se posameznika lahko kaznuje z globo za prekršek, če ne ravna v skladu z ukrepom osamitve (izolacije) ali karantene.
Ob tem iz 20. člena Zakona še izhaja, da se morajo osebe, ki zbolijo ali za katere se sumi, da so zbolele za nalezljivo boleznijo, zdraviti v skladu s Pravilnikom o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje v vsakem primeru, ko bi opustitev zdravljenja ogrozila zdravje drugih ljudi ali povzročila širjenje nalezljive bolezni.