Če menite, da vas je posameznik, ki dela z otroki, spolno zlorabil, vendar zaradi tega ni bil nikoli preganjan, je razumljivo, da bi morda želeli vedeti, ali je bila ta oseba uvrščena na formalni seznam oseb, ki jim ni dovoljeno opravljati regulirane dejavnosti z otroki, ki ga vodi britanski organ Non-Disclosure and Barring Service (v nadaljevanju DBS). Razumljivo pa je tudi zakaj DBS morda ne želi povedati, komu je opravljanje te dejavnosti prepovedano, ter še bolj zakaj uvrščeni posameznik na seznam ne bi želel, da se to razkrije. Čigava pravica torej zmaga?
To je bilo vprašanje v primeru R (SXM) v Disclosure and Barring Service & TXJ [2020] EWHC 624[1], v katerem je SXM trdila, da jo je TXJ, njen učitelj jahanja, večkrat spolno zlorabil, ko je bila še otrok. SXM je TXJ prijavila na DBS, čeprav pred tem TXJ ni bil kazensko preganjan. DBS pa je SXM odklonil obvestilo o izidu te prijave in ji ni želel razkriti, ali je TXJ uvrstil na seznam prestopnikov ali ne.
Glavno vprašanje, ki si ga je v tem postopku zastavilo sodišče, je bilo, ali je ta zavrnitev obvestila protipravno ovirala pravico SXM do dostopa do sodišča in ji preprečila izpodbijanje odločbe. Sodišče je pojasnilo, da je pri odgovoru na to vprašanje potrebno upoštevati britanski Zakon o zaščiti ranljivih skupin (v angleščini Safeguarding Vulnerable Groups Act) iz leta 2006 (v nadaljevanju zakon) in ugotoviti, ali iz zakona izhaja, da je DBS pooblaščen žrtev seznaniti z vpisom prestopnika na seznam ter ali katerikoli drug dejavnik kaže na takšno razlago zadevnih pooblastil.
Sodišče je funkcijo DBS opisalo kot zaščitno funkcijo, usmerjeno v prihodnost. DBS nima vloge policije ali tožilca, ki želi doseči obsodbo, niti ne vloge odločevalca o ovadbah žrtev. DBS je pooblaščen za pridobivanje širokega nabora informacij iz različnih virov, v zakonu pa je podrobno določeno, katerim organom lahko DBS razkrije podatke.
Sodišče je pojasnilo, da ima skladno z zakonom le oseba, ki namerava zaposliti posameznika za ukvarjanje z otroki, zakonit interes vedeti, ali je posameznik na seznamu.
To pa ni bila SXM. Sodišče je tako razsodilo, da je zakon podrobno določil, kako naj se informacije uporabijo in razkrijejo, da se uravnotežijo različni interesi, ter da bi bilo razkritje podatkov žrtvam v nasprotju z zakonom. Sodišče je poudarilo, da je razumljivo, da bi SXM to želela vedeti, vendar to ne pomeni, da bi morali razlagati zakonodajo drugače glede na zelo specifično vlogo DBS in glede na to, da ob razkritju DBS ne bi mogel nadzorovati nadaljnje uporabe podatkov.
DBS se je tekom postopka med drugim skliceval tudi na varstvo podatkov kot nadaljnjo oviro za razkritje. Sodišče je ta argument obravnavalo zelo na kratko. Navedlo je, da razkritje SXM verjetno ni potrebno za opravljanje naloge v javnem interesu ali za izvajanje javne oblasti DBS v skladu s členom 6/I (e) GDPR. Sodišče je sicer omenilo tudi 6/I (f) člen GDPR, vendar pa te argumentacije ni natančneje razvilo, tako da ni jasno, zakaj se DBS kot javni organ ne bi mogel sklicevati, da je obdelava podatkov potrebna zaradi zakonitih interesov DBS.
SXM pa se je sklicevala tudi na pozitivno obveznost, ki izhaja iz 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice, da se ji zagotovi dostop do informacij, da ublaži tesnobo in stres, ki ga je utrpela, ker ni poznala izida prijave TXJ na seznam. Sodišče je v zvezi s tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice[2], da obstaja pozitivna obveznost zagotavljanja informacij v zvezi s tveganji za zdravje, ki jim je bila oseba morda izpostavljena. Vendar se ta obveznost ne nanaša na obveznost zagotavljanja informacij o drugi osebi, zgolj ker nepoznavanje teh informacij posamezniku povzroča stres in tesnobo.
Vir: Christopher Knight
[1] Dostopno na: https://www.bailii.org/ew/cases/EWHC/Admin/2020/624.html.
[2] ESČP, Roche v UK (2006) 42 EHRR 30 in Szulc v Poland (2013) 57 EHRR 5.
Pripravila Katarina Emeršič Polić
Foto Nataša Pirc Musar