Eva Glawischnig-Piesczek proti Facebook Ireland Limited z dne 3. oktober 2019 (C-18/18)
Avstrijska poslanka, vodja poslanske skupine Zeleni in tiskovna predstavnica stranke Eva Glawischnig-Piesczek, je zaradi žaljive vsebine pred avtrijskim sodiščem zahtevala odstranitev javno dostopnih objav s spletnega omrežja Facebook. Sporno je bilo predvsem dejstvo, da je družba za sporne podatke vedela, vendar pa jih ni nemudoma niti odstranila niti blokirala dostopa do njih. Pred tem je poslanka, sicer neuspešno, na družbo Facebook Ireland že naslovila dopis, s katerim je zahtevala izbris zanjo žaljivih objav. Nacionalnemu sodišču je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se zadevni družbi odredila prepoved objavljanja in/ali razširjanja fotografij, na katerih je tožeča stranka in ki v spremnem besedilu vsebujejo žaljive trditve. Gospodarsko sodišče na Dunaju je predlagano začasno odredbo izdalo, višje deželno sodišče na Dunaju pa jo je v pritožbenem postopku potrdilo. Hkrati s tem je sodišče zavrnilo predlog nasprotne stranke o omejitvi začasne odredbe zgolj na zadevno državo članico, vendar pa je razsodilo, da se dolžnost prenehanja širjenja spornih trditev nanaša zgolj na trditve, o katerih so Facebook obvestile tožeča stranka ali tretje osebe ali s katerimi je bila seznanjena na katerikoli drug način.
Sodišči sta šteli, da sporne objave predstavljajo hudo razžalitev in poseg v čast tožeče stranke, hkrati pa ji pripisujejo storitev kaznivega dejanja, ki ni utemeljena na nikakršnih dokazih. Po njunem mnenju je sklicevanje na svobodo izražanja glede izjav o politikih nedopustno, če take izjave nimajo neposredne povezave s politično razpravo oziroma z razpravo v javnem interesu. Obe stranki sta vložili pritožbi na avstrijsko vrhovno sodišče, ki je se je strinjalo, da iz zadevnih objav nesporno izhaja namen razžalitve časti, zmerjanja in obrekovanja. Odločanje je oprlo na vprašanje, ali je mogoče odredbo o prenehanju kršitev, izdano zoper ponudnika storitev spletnega gostovanja (v nadaljevanju: ponudnik), ki upravlja družbeno omrežje z velikim številom uporabnikov, razširiti na svetovni ravni tudi na enake izjave oziroma izjave z enako vsebino, s katerimi sicer ni seznanjen. Pri tem je pojasnilo, da se taka obveznost skladno z nacionalno sodno prakso šteje za sorazmerno, če je ponudnik predhodno seznanjen z vsaj enim od primerov poseganja v interese zadevne osebe zaradi prispevka prejemnika storitve in ob izkazu tveganja drugih kršitev.
Nacionalno sodišče je Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju: Sodišče) v odločanje predložilo predhodna vprašanja. Zanimalo ga je, ali prvi odstavek 15. člena Direktive o elektronskem poslovanju[1] (v nadaljevanju: Direktiva) za primere, ko ponudnik žaljivih objav nemudoma ne ostrani, na splošno nasprotuje obveznosti, da bi moral poleg spornih podatkov slednji odstraniti tudi druge enake podatke in sicer po vsem svetu, v konkretni državi članici, konkretnega prejemnika storitve po vsem svetu oziroma konkretnega prejemnika storitve v konkretni državi članici. V primeru, da takšna obveznost ne obstoji, nacionalno sodišče nadalje sprašuje, ali slednje v vsakem primeru velja tudi za podatke z enakovredno vsebino ter ali to velja za takšne podatke od trenutka, ko je bil upravljalec s to okoliščino seznanjen.
V začetku odločitve Sodišče pojasni, da je nesporno, da družba Facebook Ireland ponuja storitve gostovanja v smislu 14. člena Direktive. Izpostavi prvi odstavek predmetnega člena, ki je namenjen oprostitvi odgovornosti ponudnika v primeru izpolnjenosti enega od dveh pogojev in sicer kadar ponudnik za nezakonito dejavnost ali podatek ne ve ali pa v primeru, da v trenutku, ko za nezakonitost izve, nemudoma ukrepa in odstrani ali blokira dostop do takega podatka. Vendar pa skladno z določbo tretjega odstavka takšna oprostitev ne posega v možnost nacionalnih sodišč ali upravnih organov zahtevati ustavitev ali preprečitev kršitve, vključno z izbrisom nezakonitih podatkov ali onemogočenjem dostopa do njih, s strani zadevnega ponudnika. Iz navedenega torej izhaja možnost, da je ponudnik naslovnik odredb, sprejetih na podlagi nacionalnega prava države članice, čeprav izpolnjuje enega od alternativno navedenih pogojev prvega odstavka 14. člena Direktive. Torej tudi v primeru, ko je zaradi izpolnjenosti enega od pogojev odgovornosti oproščen. V nadaljevanju napotuje na prvi odstavek 15. člena, ki državam članicam prepoveduje predpisovanje splošnih obveznosti za nadzor podatkov pri njihovem prenosu in shranjevanju ter hkrati tudi za dejavno raziskovanje okoliščin, na podlagi katerih se domneva, da gre za nezakonito dejavnost.
Poleg tega je v 18. členu Direktive določena obveznost držav članic za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva glede dejavnosti storitev informacijske družbe, ki omogoča hitro sprejetje ukrepov, vključno z začasnimi ukrepi, usmerjenimi v ustavitev domnevnih kršitev in preprečitev nadaljnjega oškodovanja zadevnih interesov. Zahteva po obveznosti zagotovitve ustreznega sodnega varstva držav članic izhaja tako iz dejstva, da je za škodo, nastalo kot posledico uporabe storitev informacijske družbe, značilna njena hitrost in geografska razširjenost kot tudi od potrebe po zagotovitvi ohranjanja medsebojnega zaupanja nacionalnih organov, ki si ga morajo ti izkazovati. Posledično imajo države članice v okviru izvajanja dolžnosti iz predmetnega člena široko diskrecijsko pravico glede pravnih sredstev in postopkov za sprejetje vseh potrebnih ukrepov.
Sodišče v odločitvi zapiše, da kljub temu, da prvi odstavek 15. člena prepoveduje državam članicam naložitev splošne obveznosti nadzora podatkov pri njihovem prenosu ali hrambi ali splošno obveznost dejavnega iskanja dejstev ali okoliščin, ki kažejo na nezakonito dejavnost, pa se taka dejavnost ne nanaša na nadzorne obveznosti v posebnih primerih. Za enega takšnih gre, če je točno določen podatek, ki ga je ponudnik shranil, na zahtevo nekega uporabnika preučevalo in presojalo pristojno nacionalno sodišče ter na koncu ugotovilo njegovo nezakonitost.
Sodišče še pojasni, da družbeno omrežje med uporabniki olajšuje hitro posredovanje informacij, shranjenih pri določenem ponudniku, zaradi česar obstaja resnična nevarnost za objavo in ponovno delitev podatka, ki je bil sicer označen za nezakonitega, s strani katerega koli od uporabnikov tega omrežja. Nacionalna sodišča imajo zato, s ciljem preprečitve nadaljnjega oškodovanja zadevnih interesov, možnost od ponudnika zahtevati ali blokiranje dostopa do shranjenih podatkov, katerih vsebina je enaka vsebini, za katero je bila predhodno ugotovljena nezakonitost, ali odstranitev teh podatkov in sicer ne glede na to, kdo je zahteval njihovo hrambo.
Na tem mestu je sodišče posebej poudarilo, da ni mogoče šteti, da odredba, izdana z namenom nalaganja obveznosti ponudniku le-temu nalaga obveznost splošnega nadzora podatkov, ki jih hrani in tudi ne splošne obveznosti dejavno iskati dejstva in okoliščine, ki na nezakonito dejavnost nakazujejo.
Nezakonitost vsebine določenega podatka po mnenju Sodišča ne izhaja zgolj iz uporabe nekaterih izrazov, kombiniranih na določen način, ampak iz dejstva, da je sporočilo z določeno vsebino, opredeljeno kot nezakonito iz razloga, ker, na primer, škoduje ugledu neke osebe. Posledično se mora za dejansko doseganje cilja iz odredbe, s katero se želi doseči prenehanje nezakonitega ravnanja oziroma preprečitev ponovnih posegov v zadevne interese, le-ta nanašati tudi na podatke, katerih vsebina, s katero se prenaša v bistvu enako sporočilo. Ta je glede na podatek, katerega vsebina je bila razglašena za nezakonito, zaradi drugačne uporabe besed ozirom abecednih kombinacij oblikovana nekoliko drugače. V nasprotnem primeru bi bilo učinke takšne vrste odredb enostavno zaobiti, kar bi lahko rezultiralo v potrebi po začetku velikega števila postopkov. Slednje pa bi posameznikom, ki bi bili zaradi spornih objav oškodovani, močno oteževalo varovanje njihovih interesov. Vendar, kot že pojasnjeno, nacionalno sodišče ponudniku z odredbo ne more naložiti niti obveznosti splošnega nadzora podatkov, ki jih hrani, niti dejavnega iskanja dejstev ali okoliščin, ki nakazujejo na nezakonitost vsebine. V nadaljevanju Sodišče poudari še, da želja zakonodajalca po učinkovitem varovanju ugleda in časti oseb izhaja že iz uvodne izjave Direktive, vendar pa slednje ni mogoče doseči na načine, ki bi ponudniku nalagali pretirane obveznosti.
V nadaljevanju sodbe je pojasnjeno še, da morajo enakovredni podatki vsebovati konkretne elemente, katerih konkretna opredelitev je v rokah izdajatelja odredbe. V tem smislu je mišljeno ime osebe, na katero se ugotovljena kršitev nanaša, okoliščine, v katerih je bila kršitev ugotovljena ter vsebina, ki je enakovredna tisti, za katero je bila ugotovljena nezakonitost. Glede razlik v ubeseditvi vsebine, ki je enakovredna nezakoniti vsebini, pa Sodišče poudarja, da le-te ne smejo biti takšne, da bi od ponudnika zahtevale samostojno presojo takšne vsebine.
Sodišče svojo odločitev zaključi s opozorilom, da Direktiva v svojem 18. členu ne določa nobene omejitve glede obsega ukrepov, ki jih države članice skladno z njo lahko sprejmejo. Direktiva torej izrecno ne izključuje možnosti učinkovanja takšnih ukrepov tudi na svetovni ravni. Vendar pa že iz uvodnih izjav Direktive izhaja, da je zakonodajalec Unije ob upoštevanju globalne razsežnosti elektronskega poslovanja izkazal željo po uskladitvi prava Unije z relevantnimi mednarodnopravnimi normami. Države članice imajo torej v primeru sprejema ukrepov, ki učinkujejo globalno, dolžnost zagotoviti, da so slednji skladni z vso veljavno zakonodajo.
Direktivo je torej potrebno razlagati na način, ki ne nasprotuje možnosti, da nacionalno sodišče naloži ponudniku izbris podatkov, ki jih ta hrani in katerih vsebina je enaka vsebini podatka, predhodno razglašenega za nezakonitega, ali da blokira dostop do njih, ne glede na to, kdo je hrambo teh podatkov zahteval oz. jih objavil. Enako je z možnostjo nacionalnega sodišča, da naloži izbris podatkov ponudniku, ki jih hrani in katerih vsebina je enakovredna vsebini podatka, ki je bil predhodno razglašen za nezakonitega. Enako velja za blokiranje dostopa do njih, če sta nadzor in iskanje podatkov, na katere se nanaša ta odredba, omejena na podatke, ki prenašajo sporočilo z vsebino, ki je glede na vsebino, katere nezakonitost je bila ugotovljena, v bistvenem delu ostala nespremenjena in, ki vsebujejo elemente, opredeljene v odredbi. Pri tem je pomembno, da razlike v ubeseditvi vsebine niso take narave, da bi od zadevnega ponudnika zahtevale samostojno presojo vsebine. Iz Direktive tudi ne izhaja prepoved nacionalnega sodišča, da ponudniku odredi izbris podatkov ali blokira dostop do njih na svetovni ravni, vendar pa mora biti takšno ravnanje znotraj okvirov mednarodnopravnih norm.
[1] Direktiva 2000/31/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju).
Pripravila Mateja Jakša (študentka na praksi)