Ula Tomaduz, mag. prav., odvetnica v Odvetniški družbi Pirc Musar & Lemut Strle, o.p., d.o.o.
Nedavno sta slovenski medijski in politični prostor zapolnila poročanje in izmenjava mnenj o Facebook objavah sodnice Okrajnega sodišča v Ljubljani. Njene, do trenutne oblasti kritične in ostre, zapise je na svojem blogu objavil državni sekretar v Kabinetu predsednika Vlade RS Vinko Gorenak.[1] Kot so poročali številni mediji,[2] je bila sodnica posledično razrešena vodenja oddelka za etažno lastnino, prav tako pa sta bila pri Sodnem svetu zoper njo uvedena postopek pred Komisijo za etiko in integriteto in disciplinski postopek.
Ali je sodnica kršila sodniški etični kodeks?
Odgovor na to, ali je sodnica s svojima kritičnima, na svoji zasebni Facebook strani podanima izjavama, kršila Kodeks sodniške etike in določila Zakona o sodniški službi oz. storila disciplinsko kršitev ali morda celo civilni delikt, nikakor ni enoznačen. V tem prispevku se ne bom osredotočila na obravnanje razmerja do z izjavami sodnikov potencialno oškodovanih, temveč na analizo konkretnega primera in odnosa med svobodo izražanja človeka, ki opravlja sodniško funkcijo, in njegovo dolžnostjo, da tako pri svojem javnem kot tudi zasebnem delovanju ravna položaju primerno. Tehtati je namreč treba med sodnikovo svobodo izražanja, ki je zagotovljena že na ustavni ravni[3] in za katero Ustava RS ne določa primerov, pod katerimi se ta pravica lahko omeji, torej je omejena zgolj in samo s pravicami drugih,[4] na eni strani in varovanjem ugleda ter neodvisnosti in nepristranskosti sodne veje oblasti na drugi strani. Zakon o sodniški službi (ZSS) namreč v 1. odstavku 2. člena določa, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe.[5] Smiselno enako pravijo tudi načela Kodeksa sodniške etike,[6] za katerega je v 2. odstavku 53. člena Zakona o sodnem svetu (ZSSve) določeno, da so ga sodniki dolžni spoštovati pri opravljanju sodniške službe in zunaj nje.
Na prvi pogled se tako zdi, da se mora oseba, ki opravlja sodniško funkcijo, tudi v zasebnem življenju, zaradi položaja, ki ga v družbi zaseda, odpovedati določenemu delu svojih osebnostnih pravic, tako zasebnosti kot tudi svobodi izražanja. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je takšna ureditev primerna in ali ni morda v časih, kjer medosebna komunikacija večinoma poteka prek elektronskih naprav, digitalnih platform in družabnih omrežij, pretoga. V konkretnem primeru ljubljanske okrajne sodnice menim, da je za presojo njenega ravnanja ključno najprej dobro razumeti način, na katerega je podala svoji izjavi, nato pa vsebino teh izjav ustrezno kontekstualizirati. Iz javno objavljenih podatkov[7] izhaja, da je sodnica zapisa objavila na svoji zaprti, javnosti nedostopni Facebook strani, na kateri je imela zgolj prijatelje, ki so to postali z njenim izrecnim soglasjem. Čeprav je Facebook eno najbolj uporabljanih družbenih omrežij, vseeno ne moremo a priori reči, da uporabnik pri komunikaciji, ki jo platforma omogoča, ne more pričakovati absolutno nobene zasebnosti. Facebook ima namreč številne nastavitve zasebnosti, ki omogočajo, da nek profil postane popolnoma zaseben, »zaprt«, oz. omogoča (samo)regulacijo varovanja osebnih podatkov. Facebook tako dejansko omogoča umik uporabnika v sfero zasebnosti. Nikakor torej ne gre pristati na stališče, da je Facebook per se javni prostor, saj sicer povsem zvodenijo možnosti nastavitev na »javno« in zasebno«. Sodnici se je žal zgodilo, da je nekdo izmed njenih prijateljev zlorabil njeno zaupanje in njene zapise posredoval Vinku Gorenaku, ki jih je nato javno objavil. Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi Hannover proti Nemčiji poudarilo, da je treba celo absolutnim javnim osebam (kamor pa sodnice nikakor ne moremo šteti) priznati pravico do umika v sfero zasebnosti oziroma v nek zasebni prostor, kjer ne bodo na očeh javnosti in kjer bo lahko njihovo vedenje drugačno, kot je sicer v javnosti.[8]Pritisk na sodnike, široko tolmačenje etičnih pravil in zahtev biti tiho, bi pomenili poseg v temeljno bit človeka, katerega osnovni del življenja je razmišjati in se, vsaj v zasebni sferi in brez pretiranih omejitev, svobodno izražati. Tišina v vseh segmentih posameznikovega življenja pomeni zanikanje te osnovne podstati človekovega življenja.
Zloraba zaupanja
Ali bi sodnica zlorabo zaupanja s strani prijatelja morala pričakovati? Sama menim, da ne, ker bi se ji popolnoma enako lahko zgodilo tudi pri debati v živo v ozkem krogu oseb, na praznovanju rojstnega dne ali kje drugje. Stališče, da bi vsak ob sklepanju prijateljstev moral pričakovati, da ta lahko zlorabi njegovo zaupanje, se mi namreč zdi pretirano, ne glede na to ali gre za sodnika ali koga drugega. Po definiciji iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika je namreč prijatelj nekdo, kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja in čustvovanja.[9] Če takega odnosa ni, ne moremo govoriti o prijateljih, temveč zgolj o znancih. V konkretnem primeru se mi tako zdi ključno, kakšna je bila narava odnosa med sodnico in njenimi Facebook prijatelji – ali je šlo za osebe, ki so dejansko njeni prijatelji tudi v resničnem, ne le virtualnem življenju, ali morda zgolj za znance, s katerimi sodnica ne bi smela deliti svojih intimnih, kritičnih razmišljanj o delovanju države in trenutni oblasti.
Vprašati se je treba tudi, kakšna škoda je sodstvu s sodničinimi objavami nastala, če sploh, oziroma ali ni morda nastala šele s tem, ko je njene zapise Vinko Gorenak javno objavil. Varstvo tajnosti pisem in drugih občil (kamor je treba zagotovo uvrstiti tudi zasebna pisanja na družbenih omrežjih, ki omogočajo medsebojno komunikacijo in ki omogočajo, da so vsebine deljene samo s točno določenimi ljudmi) je zagotovljeno že na ustavni ravni. Ustava RS v 37. členu določa, da je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil, pri čemer lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. V konkretnem primeru pa ni šlo za tak primer, ko bi sodišče z odločbo dopustilo poseg v pravico do zasebnosti in varstva tajnosti pisem zasebne tožilke. Vsakdo ima namreč pravico do komunikacijske zasebnosti in varstva svojega interesa, da se država ali neodobreni tretji ne seznanijo z vsebino sporočila, posredovanega prek katerega koli sredstva, ki omogoča izmenjavo informacij. Kot sredstvo, preko katerega je možno izmenjevati informacije, je brez dvoma treba šteti tudi družbeno omrežje Facebook. Pri tem gre prav tako za varstvo posameznikovega interesa, da ima nadzor nad tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo.[10] Besede, ki jih je sodnica zapisala v omenjenih objavah in ki jih je Vinko Gorenak javno objavil, predstavljajo neposreden odraz njene psihične zasebnosti, njenega doživljanja trenutne epidemiološke in politične situacije. Razkrivajo najgloblje jedro njene osebnosti, njenih prepričanj in stališč, ki pripadajo samo njej in nikomur drugemu, zato je bila lahko le ona tista, ki je določila, kdo se sme z vsebino zapisa seznaniti in kdo ne.[11] Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. III Ips 344/2017 z dne 19. 12. 2018 že zavzelo stališče, da »za »zaprte« profile na FB ne moremo reči, da so javni«. Zasebno pisanje, ki ga je brez dovoljenja sodnice kot njegove izključne avtorice in s tem pooblaščene osebe za podajanje tovrstnega dovoljenja objavil Vinko Gorenak, pa je bilo objavljeno prav na takšnem »zaprtem«, javnosti nedostopnem profilu sodnice. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. II Ips 164/2006 z dne 22. 1. 2009 kot ključni merili glede varstva tajnosti pisem sprejelo točno določen krog naslovnikov ter željo in utemeljeno pričakovanje avtorja zapisanega, da njegove vsebine ne bo videl nihče tretji. Četudi pa bi se postavili na stališče, da sta bili sodničini objavi javni, to še ne pomeni, da ju je tudi dejansko vpogledal vsakdo, ki je aktiven na družbenem omrežju, ampak le tisti, ki ga ta profil zanima.[12] Teh pa, sodeč po všečkih in komentarjih pod objavama, ni bilo prav veliko.
Sodnica je predsednika Vlade RS Janeza Janšo v svojih zapisih označila za »velikega diktatorja«, navedla, da je »virus pri nas dal polet zafrustriranim osebkom s kriminalno preteklostjo« in »željo po zatiranju vsega, kar jim stoji na poti« in »hudo potrebo po maščevanju«. Prav tako je izrazila upanje, da bo »doba janšizma nekoč samo še bridek spomin«. Glede na vsebino zapisov je nesporno, da je sodnica izrazila kritiko (političnega) delovanja trenutne oblasti, predvsem pri sprejemanju ukrepov v boju zoper epidemijo, vprašanje pa je, ali je bila pri tem žaljiva in ali ni morda s svojimi izjavami posledično prizadela ugleda institucije, ki ji služi. Menim, da je za presojo, ali je sodnica kršila profesionalni kodeks, ključno ugotoviti, ali je bila v svoji kritiki žaljiva.
O posegu v osebnostne pravice politikov
Splošno znano je, da je že od 12. 3. 2020, z izjemo nekaj mesecev, razglašena epidemija novega koronavirusa, Janez Janša pa je bil za predsednika Vlade RS izvoljen ravno dan po prvi razglasitvi epidemije, tj. 13. 3. 2020. Jasno je torej, da je aktualni predsednik Vlade RS tista oseba, ki ima ključno vlogo pri soočanju z izzivi epidemije in pripravo z njo povezanih ukrepov. Ne le to, Janez Janša ni prvič predsednik vlade, je brez dvoma izkušen politik, upoštevajoč vse navedeno pa tudi t.i. absolutno javna oseba,[13] ki je po ustaljeni sodni praksi zaradi svojega družbenega položaja dolžna trpeti bistveno večje posege v svoje osebnostne pravice kot običajni državljani. Del javnost njegove metode vladanja že dolgo problematizira, slednje veljajo za dvomljive in skrajne, o čemer se že ves čas tudi piše v medijih. S tem je povezana tudi uporaba pojma janšizem, ki je svoje mesto dobila celo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), kot to izhaja iz izpisa iz tega slovarja za geslo janšizem. Janšizem je torej po definiciji »politična usmeritev, kot jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša«, pri čemer je izraz povsem vrednostno nevtralen –ne gre za slabšalno rabo, ki je sicer v SSKJ posebej označena, zato tudi ne more biti objektivno žaljiv. Čeprav izraz kot slabšalen in žaljiv morda dojemajo člani oz. pripadniki in podporniki Slovenske demokratske stranke (SDS), med katerimi je, kot je splošno znano, tudi Vinko Gorenak, subjektivna razžaljenost ni dovolj za zaključek, da je izraz tudi objektivno žaljiv. Izraz janšizem se je v veliki meri uporabljal na protivladnih protestih leta 2020, in sicer z gesli kot npr. “Ne politiki janšizma”, “Smrt janšizmu” in “Smrt janšizmu, svoboda narodu”. Državno tožilstvo se je, kljub navedbam predsednika vlade, da izraz »smrt janšizmu« pomeni grožnjo s smrtjo, postavilo na stališče, da raba slogana ni kaznivo dejanje, saj je imela fraza po mnenju tožilstva metaforičen pomen in je tako naznanjala nasprotovanje protestnikov politikam predsednika vlade oz. njegove stranke. Nadalje je bilo o tem, kakšen način vladanja pomeni izraz janšizem, v medijih že veliko zapisanega. Sociolog dr. Rastko Močnik tako v Mladininem članku z naslovom Kaj je janšizem? z dne 5. 6. 2020 izpostavlja, da se obstoj janšizma kot politične usmeritve da dokazati z izpostavitvijo dovolj značilnosti, ki politiko Janeza Janše ločujejo od drugih politik. Zgolj zaradi končnice -izempo mojem mnenju izraz tudi ne more imeti negativne konotacije v povezavi s totalitarnimi režimi (npr. fašizem, komunizem, stalinizem ipd.), saj se končnica uporablja tudi v besedah za druge družbene sisteme in smeri (npr. liberalizem, kapitalizem, feminizem, socializem, ekspresionizem, modernizem ipd.). Glede na povedano je bilo sodničino pisanje o janšizmu vrednostno nevtralno in glede na aktualne razmere tudi v javnem interesu, saj je svoje FB prijatelje želela zgolj opozoriti na nekatere nevarnosti, ki jih po njenem mnenju utegnejo doleteti zaradi izvrševanja politik predsednika vlade.
Sodnica je v svoji izjavi predsednika vlade označila za velikega diktatorja. Po definiciji iz SSKJ je diktator, kdor ima neomejeno politično oblast, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve, ekspresivno pa se izraz diktator uporablja za oblastnega, samovoljnega človeka in v takem pomenu je bil izraz morda mišljen tudi v sodničinem zapisu. Iz SSKJ tudi ne izhaja, da bi šlo za slabšalno rabo oz. pomen besede. V javnosti in v medijih je bilo že večkrat izpostavljeno, da način izvrševanja oblasti trenutnega predsednika vlade spominja na diktaturo. Tako primeroma izpostavljam komentar Radia Študent z naslovom Janez Karantenski Janša z dne 27. 10. 2020,[15] v katerem je izpostavljeno, da poskuša predsednik vlade politični prostor monopolizirati in si poskuša pridobiti kar se da veliko vzvodov oblasti, na podlagi teh predpostavk pa lahko Janšo upravičeno imenujemo za diktatorja, saj diktatura že od antičnih časov dalje pomeni oženje političnega področja na eno osebo, diktatorja ali tirana. V nadaljevanju komentarja avtor predstavlja še dodatna dejanja predsednika vlade, ki kažejo, da ustreza osnovnim obrisom diktatorja (pogrom nad nevladnimi organizacijami, represivni posegi v življenje državljanov, podrejanje javnega diskurza itd.). Janeza Janšo kot diktatorja označujejo tudi njegovi politični kolegi. Tako je Marjan Šarec odziv premierja na shode staršev za odprtje šol označil za reakcijo v klasični maniri diktatorja. Glede na javno znane primerjave načina vladanja Janeza Janše z diktaturo in glede na splošno znana ravnanja, ki se jih pri svojem vladanju predsednik vlade poslužuje (npr. ukinitev financiranja Slovenske tiskovne agencije, pritiski na medije in novinarje, prepoved nastopanja na tiskovnih konferencah medicinskim strokovnjakov itd.),[17] je imela sodnica več kot dovolj podlage v dejstvih, da je predsednika vlade označila za velikega diktatorja, zato menim, da njene izjave ne gre šteti kot žaljive. Zatrjevanje resničnih dejstev pa ne more biti žaljivo, saj negativne posledice izhajajo iz dejstev samih in ne šele iz njihovega izražanja. To, ali je kdo diktator ali ne, je v konkretnem primeru dejstvo, ki ga je mogoče dokazovati, ne pa vrednostna sodba.
Iz navedbe sodnice, da je »virus pri nas dal polet zafrustriranim osebkom s kriminalno preteklostjo in željo po zatiranju vsega, kar jim stoji na poti. In /…/hudo potrebo po maščevanju«, je razvidno, da gre za splošno kritiko delovanja nekaterih javnih oseb v času epidemije. Tisti, ki so se v tej navedbi prepoznali in jih je morda subjektivno prizadela, so se očitno prepoznali na podlagi izpolnjevanja dejstev, ki jih je sodnica navedla, torej zato, ker resnično spadajo v kategorijo teh ljudi, ne pa zato, ker jih je v svojem zapisu nedoločno označila. Zafrustriran je glede na opis v SSKJ nekdo, ki čuti duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje, v čemer pa ni ničesar žaljivega. Da je oseba v določenem duševnem stanju, pač ne more biti žaljivo in ne predstavlja vrednostne sodbe, zaradi katere bi bil lahko nekdo razžaljen, saj bi takšno stališče še dodatno prispevalo že k tako veliki stigmatizaciji opisovanja duševnih stanj in duševnih motenj. To, ali ima nekdo kriminalno preteklost, pa je dokazljivo dejstvo – če je resnično, prav tako ne more biti žaljivo. Sodnica po mojem mnenju ne more biti odgovorna, če se je neka oseba pri njenem splošnem, na nedoločen krog obrnjenem zapisu, prepoznala kot takšna. Pri tem opozarjam še na prelomno odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 75/2019 z dne 6. 2. 2020 (t.i. zadeva »odslužene prostitutke«), v katerem se je slednje postavilo na stališče, da svoboda (političnega) izražanja pretehta nad pravico do časti in dobrega imena tudi v primeru, če je izjava žaljiva in je naslovnika hudo prizadela, saj je treba upoštevati družbeni kontekst, v katerem je bila izjava podana in kakšno vsebinsko sporočilo je govorec z žaljivo objavo želel posredovati. Po mnenju sodišča svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se govorec lahko odzval na drugačen, manj žaljiv način.[18] Vsekakor bo zanimivo spremljati, kako se bo sodničina zgodba nadalje razpletla in kaj bosta o njenem ravnanju povedala Komisija za etiko in integriteto ter Disciplinska komisija Sodnega sveta.
Se sodniki lahko politično udejstvujejo?
Pri presoji primernosti sodniškega kritiziranja politike je pomembno tudi vedeti, da slovenska ustava sodnikom dovoljuje politično delovanje – izrecno določa zgolj, da funkcija sodnika (med drugim) ni združljiva s funkcijami v organih političnih strank (133. člen Ustave RS), kar pa še ne pomeni, da sodnik ne sme imeti določenega političnega prepričanja oz. preferenc ali da ne sme biti član politične stranke. Sodniki tako lahko tudi kandidirajo na volitvah v državni zbor, v času opravljanje njihove poslanske funkcije pa jim sodniška funkcija celo miruje, kot to določa 40. člen ZSS. Jasno je, da se sodnik, ki mu funkcija miruje in ki trenutno opravlja ultimativno funkcijo politične narave (poslanca, predsednika države, predsednika vlade, ministra, državnega sekretarja) v sklopu opravljanja te politične funkcije tudi politično izraža – predstavlja svoja politična prepričanja, ki so lahko tudi kritična do delovanja oblasti. Razlikovanje pri presoji svobode izražanja med sodnikom, ki mu ta funkcija miruje in ki trenutno sicer opravlja javne politične funkcije, vendar po bo poteku mandata lahko spet opravljal sodniško službo, in med sodnikom, ki poda kritiko delovanja oblasti v popolnoma zasebni sferi, se zdi neutemeljeno. Jasno je, da bo pri sodniku, ki je bil v preteklosti politični funkcionar in potem nazaj nastopi sodniško funkcijo, bolj kot ne evidentno, kateri politični opciji pripada, glede na takšno možnost v zakonski ureditev pa bi bilo diskriminatorno do ostalih, »običanjih« sodnikov, da se jim svoboda izražanja, ko komentirajo delovanje drugih dveh vej oblasti, omeji. Ker se za sodnike, ki so v preteklosti opravljali politične funkcije, v slovenski zakonodaji očitno ne smatra, da so politično odvisni in pristranski, tak zaključek ni možen niti pri ostalih sodnikih, ki se, upoštevajoč ustavno pravico do svobode izražanja, izjavljajo o delovanju oblasti – ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno izražanje.Če bi se postavili na stališče, da ima sodnik pravico biti politično opredeljen (in naša ustava in zakonodaja na takšnem stališču stojita!), ne sme pa kritizirati določene politike ali politika, ker naj bi to vplivalo na videz nepristranskoti ali na okrnitev ugleda sodstva, bi morali enako obravnavati tudi hvaljenje določene politike ali politika, saj bi to v enaki meri vplivalo na videz nepristranskosti in ugled sodstva, ali pa celo bolj, saj bi lahko kazalo na uklanjanje določeni politiki.
Kakšne sodnike si želimo?
Za konec se moramo vprašati, kakšne sodnike si kot družba želimo. Ali si želimo sodnike, ki opozarjajo na nepravilnosti v družbi, znajo pokončno in argumentirano podati mnenje v razpravah, ki so v javnem interesu in pri katerih lahko s svojo strokovnostjo pomembno prispevajo k kritični razpravi in nenazadnje iskanju rešitev, ali si morda želimo sodnikov, ki v strahu pred sankcioniranjem ostanejo tiho in se uklanjajo zahtevam vsakokratne politične oblasti. Strinjam se, da mora sodstvo absolutno paziti na svoj ugled v javnosti, saj le tako lahko utrjuje zaupanje ljudi v sodstvo kot enega izmed temeljev demokratične družbe. Vendar menim, da sankcioniranje kritično mislečih sodnikov ni edina pot – prvi korak bi zagotovo moral biti v dostojanstveni in argumentirani obrambi pred številnimi očitki in pritiski, ki jih trenutna oblast nad sodstvom izvaja.[19] Naj zaključim z mislijo Malale Yousafzai, najmlajše Nobelove nagrajenke za mir: »Ko je ves svet tiho, se tudi en sam glas močno sliši.«
[1] V. Gorenak: Neodvisna sodnica ali leva politična aktivistka – primer Urške Klakočar Zupančič, dostopno na http://www.vinkogorenak.net/2020/12/01/neodvisna-sodnica-ali-leva-politicna-aktivistka-primer-urske-klakocar-zupancic/ (4. 3. 2021).
[2] Prim. npr. članke Reporterja Afera s sodnico, ki je Janšo označila za »velikega diktatorja«: sodnica ali Urška iz lokalnega frizerskega salona? z dne 16. 2. 2021 in Sodnica Urška Klakočar Zupančič zaradi zavržnih zapisov o Janši izgubila vodenje oddelka na ljubljanskem okrožnem sodišču z dne 11. 1. 2021 ter članek Dnevnika Ministričinemu pismu so sledili ukrepi zoper sodnico, ki je Janšo označila za diktatorja z dne 18. 1. 2021.
[3] 39. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a.
[4] 15. člen Ustave RS, prav tam.
[5] Zakon o sodniški službi, (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15, 17/15, 23/17 – ZSSve in 36/19 – ZDT-1C.
[6] Trenutno veljavni Kodeks je Sodni svet sprejel 1. 6. 2017 in je dostopen na povezavi http://www.sodni-svet.si/#/kei/kodeks (4. 3. 2021).
[7] Razrešena sodnica toži Vinka Gorenaka zaradi širjenja njenih zasebnih zapisov na Facebooku, 16. 2. 2021, dostopno na https://www.rtvslo.si/slovenija/razresena-sodnica-tozi-vinka-gorenaka-zaradi-sirjenja-njenih-zasebnih-zapisov-na-facebooku/569733 (5. 3. 2021).
[8] Andraž Teršek, Svoboda izražanja in pravica do zasebnosti, Analiza in komentar sodbe ESČP v primeru Von Hannover proti Nemčiji, Revus, št. 4, leto 2005, str. 97–114.
[9] Portal Fran – geslo prijatelj, dostopno na https://fran.si/iskanje?View=1&Query=prijatelj (5. 3. 2021).
[10] Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) (ur. Katja Filipčič idr.), Uradni list RS, 2019, str. 665. Povzeto po L. Šturm, Komentar Ustave RS, str. 391.
[11] Prim. prav tam, str. 667.
[12] Tako Višje sodiše v Kopru v sodbi Cpg 213/2017 z dne 22. 2. 2018.
[13] Glej npr. sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 46615/2015 z dne 14. 11. 2018 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 45373/2013 z dne 20. 4. 2016.
[15] Komentar je dostopen na povezavi https://radiostudent.si/politika/off-komentar/janez-karantenski-jan%C5%A1a%C2%A0 (8. 3. 2021)
[17] »Ni manjše države, ni večjega diktatorja«, 17. 2. 2021, dostopno na https://www.mladina.si/205173/ni-manjse-drzave-ni-vecjega-diktatorja/ (8. 3. 2021).
[18] Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2019 z dne 6. 2. 2020, 32. točka obrazložitve.
[19] Predsednik vlade Janez Janša: Sodstvo v Sloveniji bi moralo biti sposobno opraviti resno refleksijo situacije in izvesti samokorekcijo, 13. 10. 2020, dostopno na https://www.gov.si/novice/2020-10-13-predsednik-vlade-janez-jansa-sodstvo-v-sloveniji-bi-moralo-biti-sposobno-opraviti-resno-refleksijo-situacije-in-izvesti-samokorekcijo/, Florjančič opozoril na neprimeren odnos do sodstva; Janša: “Ugled si je treba zaslužiti”, 13. 10. 2020, dostopno na https://www.rtvslo.si/slovenija/florjancic-opozoril-na-neprimeren-odnos-do-sodstva-jansa-ugled-si-je-treba-zasluziti/538998 (5. 3. 2020).
Fotografije: RawPixel