SODBA VRHOVNEGA SODIŠČA I Ips 65803/2012 z dne 4. 7. 2019 – sovražni govor
Vrhovno sodišče je odločalo v zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca Andreja Ferlinca zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu.
Zadeva sega v leto 2011, ko je obdolženi pod članek, objavljen na spletnem portalu, javno objavil svoj sovražni komentar. V njem je napotil na uporabo eksploziva in strelnega orožja zoper pripadnike romske skupnosti, poleg pa zaprosil za glasbeno željo znane slovenske pesmi, v kateri se izvajalec sprašuje, kam so odšli vsi Romi (cigani). Z njim je v škodo romske skupnosti vzbujal narodnostno sovraštvo, nasilje in nestrpnost.
Prvostopenjsko sodišče je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po prvem odstavku 297. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo na podlagi 57. in 58. člena istega zakona. Svoje odločanje je usmerilo v ugotavljanje, ali je sporno besedilo na spletu res objavil obdolženec. Poudarilo je, da komentar brez dvoma izraža sovražen, nasilen in nestrpen odnos do pripadnikov romske skupnosti in poziva k povzročitvi smrti pripadnikov te skupnosti z uporabo razstreliva in strelnega orožja. Izpostavilo je, da ima romska skupnost poseben položaj in posebne pravice, zagotovljene že na ravni Ustave Republike Slovenije (65. člen).
Obdolženec se je zoper odločitev pritožil. Višje sodišče v Ljubljani je njegovi pritožbi ugodilo in ga oprostilo obtožbe. V obrazložitvi je zapisalo, da so zakonski znaki kaznivega dejanja izpolnjeni le v primeru, ko je dejanje izvršeno na tak način, da lahko glede na konkretne okoliščine ogrozi ali moti javni red in mir, česar v predmetni zadevi ni zaznati. Izpostavilo je, da mora iti za konkretno ogrožanje, ki se mora kazati v konkretni nevarnosti, posegu v telesno ali duševno celovitost posameznikov, oviranju izvrševanja pravic ali dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na javnem kraju. Dejanja spodbujanja in razpihovanja morajo biti po mnenju sodišča take narave, da v okolju in razmerah, v katerih so storjena, do kršitev javnega reda in miru ne privedejo le zaradi pravočasnega posredovanja pristojnih organov ali posameznih udeležencev oziroma drugih navzočih oseb ali zaradi pravočasnega prenehanja sovražnega govora.
Zoper pravnomočno oprostilno sodbo je vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc vložil zahtevo za varstvo zakonitosti po 1. točki 372. člena ZKP. Zatrjeval je, da zakon določa dve alternativni obliki kaznivega dejanja in sicer prvo, pri kateri gre za javno spodbujanje in razpihovanje sovraštva in nasilja ali nestrpnosti na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir in drugo, ki je storjena z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Slednjemu pa drugostopenjsko sodišče pri odločanju ni sledilo, iz česar izhaja, da je napačno interpretiralo besedilo prvega odstavka 297. člena KZ-1. Hkrati poudarja, da konkretna nevarnost ogrozitve ali motenja javnega reda in miru ni nujna predpostavka drugega od alternativno navedenih načinov storitve kaznivega dejanja.
Nadalje je navedel, da je uporaba groženj, zmerjanja ali žalitev, v primeru, da so te oblike podane javno zaradi spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, po svoji intenziteti enakovredne zakonskemu znaku potencialne ogrozitve javnega reda in miru. Ravno zaradi tega pa je po njegovem mnenju potrebno zakonsko besedilo interpretirati tako, da sta dodatna pogoja postavljena alternativno. Če bi zakonodajalec imel drugačen namen, bi namreč normo temu primerno oblikoval.
Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in ugotovilo, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba prvega odstavka 297. člena KZ-1 v zvezi z 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.
Pojasnilo je, da je besedilo 297. člena KZ-1 posledica implementacije okvirnega sklepa Sveta EU 2008/913/PNZ[1], ki je pravni akt za boj proti rasizmu in ksenofobiji. Glede na zakonske določbe kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti stori tisti, ki javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev.
V primerjavi z zakonsko ureditvijo, ki je veljala pred 15. 5. 2015, je zakonodajalec torej določil dva dodatna pogoja in sicer, da mora biti dejanje storjeno ali na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Slednje po mnenju Vrhovnega sodišča že na jezikovni ravni kaže na nedvoumen pomen zakonskega besedila. Drugačna razlaga, kot da sta dodatna pogoja postavljena alternativno, torej sploh ni dopustna.
Nadalje sodišče poudarja, da navedena določba inkriminira dejanja, zajemajoča javno spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temeljijo na določeni posameznikovi osebni okoliščini. Namenjena je preprečevanju diskriminacije deprivilegiranih, ranljivih družbenih skupin, ki temelji na predsodkih. Sankcioniranje kršitev v zvezi s tem pa je nujno že zaradi zagotavljanja mirnega sobivanja v državni skupnosti, pri čemer je temeljna pravna dobrina, ki se varuje, javni red in mir, hkrati pa tudi človekovo dostojanstvo. Slednje je (tudi po stališču Ustavnega sodišča) v središču ustavnega reda Republike Slovenije. Sledilo je navedbam vložnika in pojasnilo, da je storitev dejanja z uporabo groženj, zmerjanja ali žalitev z vidika varovanih dobrin enakovredna dejanjem, ki so storjena na takšen način, da bi lahko ogrozila ali motila javni red in mir in da je potrebno dva dodatna pogoja upoštevati alternativno. Strinjalo se je, da bi zakonodajalec v primeru drugačne namere le-to tudi izkazal z ustrezno oblikovanim besedilom samega zakona.
Pojasnilo je, da je stališče drugostopenjskega sodišča napačno, saj za izvršitev kaznivega dejanja zadostuje že potencialna možnost ogrožanja ali motenja javnega reda in miru. Zadošča, da je dejanje po vsebini, naravi, kraju ali drugih okoliščinah, v katerih je bilo storjeno, sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi oziroma motenju javnega reda in miru, ni pa potrebno, da bi do neposredne ogrozitve tudi dejansko prišlo. Zahteve po nastopu konkretne nevarnosti torej ni, mora pa sodišče v okviru posameznega primera presoditi, ali je bilo storilčevo ravnanje sposobno pripeljati do nje. Pri tem ima sodišče dolžnost ovrednotiti relevantne dejavnike obravnavanega življenjskega primera, kot so narava, vsebina, oblika, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, ozračje v družbi in podobno. Drugače je pri prvi od alternativno navedenih oblik storitve kaznivega dejanja, za katero pa izključno abstraktna nevarnost ne zadošča. Presoja o potencialni nevarnosti ogrozitve mora v tem primeru temeljiti na konkretnih okoliščinah, v katerih mora biti podana objektivna podlaga zanjo.
Sodišče je odločilo, da je kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP podana, ker je sodišče druge stopnje izhajalo iz napačne predpostavke, da mora pri obeh alternativnih oblikah storitve z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev priti do takšnega konkretnega ogrožanja ali motenja javnega reda in miru, da bi ga lahko preprečila le ustrezna zunanja intervencija.
Izpostavilo je, da gre za zgrešeno stališče, saj spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni okoliščini posameznika, pomeni izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja že glede na način storitve. Čeprav sporni zapis neposredno besede grožnja ni vseboval, pa je napotoval na uporabo strelnega orožja in eksploziva zoper pripadnike skupnosti, kar po mnenju sodišča po vsebini predstavlja grožnjo.
V zaključku je Vrhovno sodišče še enkrat poudarilo, da je romska skupnost deležna pozitivne diskriminacije in da gre za skupnost, ki ima že po Ustavi RS zagotovljeno posebno varstvo. S sporno objavo, s katero je obdolženec nakazoval na uporabo orožja in eksploziva, je izpolnil zakonske znake druge od alternativno naštetih oblik izvršitve kaznivega dejanja. Za slednjo pa, kot že poudarjeno, zadošča zgolj potencialna nevarnost ogrožanja ali motenja javnega reda in miru.
Mateja Jakša (študentka prava, v naši pisarni opravlja študentsko delo)
Celotna sodba se nahaja tukaj.
[1] https://publications.europa.eu/en/publication-detail/-/publication/f015ed06-b071-41e1-84f1-622ad4ec1d70/language-sl, 14. 8. 2019.