Kdaj je darilno pogodbo možno preklicati?
Z darilno pogodbo se ena oseba (darovalec) zaveže na drugo osebo (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja, kot izhaja iz 533. člena Obligacijskega zakonika. 538. člen Obligacijskega zakonika ob tem določa, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki. Če darilna pogodba ni sklenjena v pisni obliki, obdarjenec ne more s tožbo zahtevati njene izpolnitve.
Razlogi za preklic in rok za uveljavljanje
Po sklenitvi darilne pogodbe pa se lahko zgodi, da pride do preklica darilne pogodbe, in sicer zaradi stiske, zaradi hude nehvaležnosti ali zaradi pozneje rojenih otrok, če darovalec po sklenitvi dobi otroka, prej pa ni imel otrok. Skladno s 542. členom Obligacijskega zakonika z izjavo o preklicu zahteva darovalec vrnitev darovane stvari ali pravice oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obogaten. Če darilna pogodba še ni izpolnjena, ima preklic za posledico prenehanje darovalčeve obveznosti. Darilna pogodba se lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec zvedel za razlog za preklic, pri čemer gre po ustaljeni sodni praksi za materialni in prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu.[1]
V nadaljevanju bomo natančneje pogledali, kako je v sodni praksi urejen preklic darilne pogodbe zaradi stiske in zaradi hude nehvaležnosti.
Darilna pogodba – preklic zaradi stiske
Namen preklica darilne pogodbe zaradi darovalčeve stiske je varovanje darovalčevega premoženjskega stanja. Če je torej darovalec slabega premoženjskega stanja, kar je načeloma sorazmerno enostavno ugotoviti, ima darovalec v enem letu, odkar je pristal v takem slabem položaju, pravico zahtevati preklic darilne pogodbe. Z vrnitvijo darila naj bi si darovalec olajšal svojo premoženjsko stisko in s tem izboljšal položaj v pogledu preživljanja.[2] Pri tem je odločilno, da se njegove premoženjske razmere bistveno spremenijo po sklenitvi darilne pogodbe. Če živi v enakih razmerah kot pred sklenitvijo darilne pogodbe, o spremenjenih razmerah oziroma njegovem obubožanju ni mogoče govoriti[3], posledično pa darilne pogodbe ni mogoče preklicati. Preklic darilne pogodbe sicer tudi ni mogoč, če bi z njim prišel obdarjenec v položaj, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje, kar tudi izhaja iz ustaljene sodne prakse.[4]
Kljub izpolnitvi predpostavke iz prvega odstavka 539. člena Obligacijskega zakonika, darovalec tudi ne more biti uspešen s povračilnim zahtevkom (kot posledico preklica) v primeru, če mu obdarjenec zagotovi preživljanje. Tretji odstavek 539. člena Obligacijskega zakonika namreč določa, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Gre za nadomestno upravičenje (facultas alternativa) obdarjenca v smislu 390. člena Obligacijskega zakonika, skladno z ustaljeno sodno prakso.[5] To pomeni, da mora obdarjenec, ki želi zadržati darilo, darovalcu na primeren način zagotoviti preživljanje. Lahko mu vrne del darila, lahko nanj prenese del svojega premoženja ali mu zagotovi potrebna denarna sredstva, lahko sam prevzame obveznost dosmrtnega preživljanja darovalca itd. Navedeno možnost lahko obdarjenec izkoristi tudi še v pravdnem postopku.[6]
Darilna pogodba – preklic zaradi hude nehvaležnosti
Temeljna moralna načela nalagajo obdarjencu, da mora biti darovalcu hvaležen za darilo. Kljub temu za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti po prvem odstavku 540. člena Obligacijskega zakonika ne zadošča vsako obdarjenčevo ravnanje, ki ga označuje pojem nehvaležnosti. Skladno s sodno prakso je velika nehvaležnost, ki omogoča preklic darila, ravnanje obdarjenca, ki se proti darovalcu ali njegovim bližnjim obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. [7] Ob tem je to mogoče presojati tudi v povezavi z določbami Zakona o dedovanju, in sicer s tistimi, ki omogočajo razdedinjenje[8], in s tistimi, ki opredeljujejo dedno nevrednost[9].
Da se darilna pogodba prekliče torej ne zadostuje vsako obdarjenčevo ravnanje, ki ga označuje pojem nehvaležnost, temveč mora biti proti darovalcu storjeno tako zavržno ravnanje, da ga je mogoče označiti pod pojmom hude nehvaležnosti. Pri čemer mora ravnanje obdarjenca, ki naj bi bilo okvalificirano kot huda nehvaležnost, zatrjevati in dokazati darovalec.[10] Ta pravni standard mora nato sodišče uporabiti tako, da v vsakem konkretnem primeru ocenjuje, ali se je obdarjenec proti darovalcu obnašal tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi prejeto obdržal.[11] Pri presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti je treba celovito ocenjevati vse okoliščine in dejanja med obdarjencem in darovalcem.[12] Vsebino pravnega standarda nehvaležnosti mora pri argumentaciji svoje odločitve v vsakem obravnavanem življenjskem primeru določiti sodišče.[13]
Sodišče je tako na primer že presodilo, da lahko pomeni dvig večjega denarnega zneska z računa darovalca, če to stori obdarjenec brez njegove vednosti in brez privolitve, za moralno zavržno ravnanje obdarjenca proti darovalcu.[14] Enako je v primeru, če bi obdarjenec darovalca žalil, ga pretepal in mu s prisilo omejeval možnost razpolaganja s premoženjem, ki ga ima na svojem bančnem računu.[15]
Sodišče pa je tudi že odločilo, da sprožitev pravdnega postopka in kasneje na podlagi izdane pravnomočne sodbe še izvršilnega postopka s strani obdarjenca zoper darovalca, ni nemoralno (zavržno) postopanje oziroma ne ustreza dejanskemu stanu hude nehvaležnosti v smislu prvega odstavka 540. člena Obligacijskega zakonika.[16] Navedeno velja tudi za kazenske postopke, ki jih je obdarjenec sprožil proti darovalcu. Okoliščina, da je darovalec podaril obdarjencu solastni del na nepremičnini, darovalcu namreč ne daje pravice, da proti obdarjencu izvršuje kazniva dejanja in pri tem računa na to, da bo obdarjenec zaradi grožnje, da se darilna pogodba prekliče, opustil ovadbe proti njemu. Vsakemu že po ustavi dana pravica do sodnega varstva. Sprožitev sodnega postopka zato ne more biti sankcionirana, razen če gre za zlorabo tega instituta.[17] Vrhovno sodišče je tudi že presodilo, da verbalni konflikti med strankama sami po sebi še ne pomenijo obdarovančeve velike nehvaležnosti. Tudi prepiri in opuščanje medsebojnih stikov, h katerim prispevata obe pogodbeni stranki, in obdarjenčevo neodobravanje (drugačnega) načina darovalčevega življenja po sklenitvi darilne pogodbe ne pomeni obdarjenčeve velike nehvaležnosti, skladno s sodno prakso.[18]
Pripravila: Katarina Emeršič Polić
[1] Višje sodišče v Mariboru, VSM sodba I Cp 858/2020 z dne 15. 12. 2020, Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba II Cp 1883/2012 z dne 30. 1. 2013 in VSL sodba I Cp 1069/2019 z dne 2. 10. 2019.
[2] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba I Cp 1069/2019 z dne 2. 10. 2019.
[3] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba II Cp 2924/2013 z dne 5. 3. 2014.
[4] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba II Cp 3371/2016 z dne 5. 4. 2017.
[5] Višje sodišče v Ljubljani, VSL Sodba I Cp 1069/2019 z dne 2. 10. 2019.
[6] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba I Cp 2932/2013 z dne 22. 1. 2014.
[7] Vrhovno sodišče RS, Sklep II Ips 22/2006 z dne 18. 5. 2006 in Sodba II Ips 398/2007 z dne 11. 2. 2010.
[8] 42. člen ZD: Oporočitelj lahko razdedini dediča, ki ima pravico do nujnega deleža:
- če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom;
- če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše;
- če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju.
[9] 126. člen ZD: Nevreden je, da deduje, tako na podlagi zakona, kot na podlagi oporoke, in da karkoli dobi na podlagi oporoke:
- kdor je z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku;
- kdor je s silo ali grožnjo prisilil zapustnika ali ga z zvijačo pripravil do tega, da je napravil ali preklical oporoko ali kakšno določilo v oporoki, ali mu preprečil to storiti;
- kdor je uničil ali skril zapustnikovo oporoko z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, kakor tudi, kdor je ponaredil zapustnikovo oporoko;
- kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi, kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči.
[10] Višje sodišče v Mariboru, VSM sodba I Cp 2103/2009 z dne 12. 10. 2010.
[11] Višje sodišče v Kopru, VSK sodba I Cp 1002/2004 z dne 24. 1. 2006.
[12] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba II Cp 2924/2013 z dne 5. 3. 2014.
[13] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba II Cp 2148/2018 z dne 27. 3. 2019.
[14] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba II Cp 2148/2018 z dne 27. 3. 2019.
[15] Vrhovno sodišče RS, Sklep II Ips 22/2006 z dne 18. 5. 2006.
[16] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba II Cp 788/2017 z dne 5. 7. 2017.
[17] Vrhovno sodišče RS, Sodba II Ips 398/2007 z dne 11. 2. 2010.
[18] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba II Cp 2924/2013 z dne 5. 3. 2014.