Država lahko določi obvezno cepljenje
Sodba je bila sprejeta 8.4.2021
V sodbi Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Vavřička in drugi proti Češki republiki je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) z večino (šestnajst glasov proti enemu) presodilo, da ni prišlo do kršitve 8. člena (pravica do spoštovanja zasebnega življenja) Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker je Češka določila obvezno cepljenje.
Na Češkem obstaja splošna zakonska dolžnost cepljenja otrok proti devetim boleznim. Da bi posameznik to dolžnost spoštoval, ga sicer ni mogoče fizično prisiliti, vendar so starši, ki brez utemeljenega razloga ne upoštevajo te zakonske obveznosti, lahko kaznovani z denarno kaznijo. Poleg tega se necepljenih otrok v vrtce ne sprejema (izjema je za tiste, ki jih zaradi zdravstvenih razlogov ni dopustno cepiti).
V obravnavanem primeru je bil prvi izmed šestih pritožnikov kaznovan, ker svojih otrok ni pustil cepiti. Vsem ostalim pritožnikom oziroma njihovim otrokom je bil iz istega razloga zavrnjen sprejem v vrtec.
Ali je šlo za poseg v pravico do zasebenga življenja?
Pritožniki so trdili zlasti, da so bile različne posledice, ki so jih doletele zaradi neizpolnjevanja zakonske dolžnosti cepljenja, nezdružljive z njihovo pravico do spoštovanja njihovega zasebnega življenja v skladu z 8. členom Konvencije. Pritožniki so se med drugim sklicevali tudi na 9. člen (svoboda mišljenja, vesti in vere) in na 2. člen Protokola št. 1 h Konvenciji (pravica do izobraževanja), vendar tega sodišče ni obravnavalo, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji.
Sodišče je poudarilo, da v skladu s sodno prakso obvezno cepljenje kot neprostovoljno zdravstveno posredovanje pomeni poseg v telesno integriteto in s tem zadeva pravico do spoštovanja zasebnega življenja, zaščiteno z 8. členom Konvencije.
Sodišče je ugotovilo, da se dolžnost cepljenja nanaša na devet bolezni, proti katerim je znanstvena skupnost cepljenje štela za učinkovito in varno. Dodalo je, da na Češkem dolžnost cepljenja močno podpirajo relevantni zdravstveni organi. Lahko bi rekli, da obvezno cepljenje predstavlja odgovor državnih organov na družbeno potrebo po zaščiti zdravja posameznika in javnega zdravja pred zadevnimi boleznimi ter varuje proti trendu upadanja stopnje cepljenosti med otroki.
Obvezno cepljenje za otroke
Iz sodbe pri tem izhaja, da mora biti pri vseh odločitvah, ki zadevajo otroke, doseganje za njih največje koristi izjemnega pomena. Kar zadeva imunizacijo, mora biti cilj, da je vsak otrok zaščiten pred hudimi boleznimi s cepljenjem ali zaradi čredne imunosti. Za češko zdravstveno politiko bi torej lahko rekli po presoji sodišča, da je v skladu z največjimi interesi otrok, ki so v njenem središču.
Sodišče je nato presojalo sorazmernost politike cepljenja. 8. člen Konvencije namreč določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Posledično sodišče v takih primerih vselej presoja sorazmernost posega oziroma ali je določeno vmešavanje države nujno v demokratični družbi.
Sodišče je ugotovilo, da je češka politika sledila legitimnim ciljem varovanja zdravja in pravic drugih, pri čemer je opozorilo, da cepljenje ščiti tako tiste, ki ga prejmejo, kot tudi tiste, ki jih iz zdravstvenih razlogov ni mogoče cepiti in ki se zato naslanjajo na čredno imunost za zaščito pred resnimi nalezljivimi boleznimi. Presodilo je tudi, da v tem okviru za toženo državo velja široko polje proste presoje.
Kazen – nesprejem otroka v vrtec
Sodišče je odločilo, da globa, naložena g. Vavřičkemu, ni bila pretirana. Obenem pa tudi, da čeprav nesprejem otrok pritožnikov v vrtec pomeni izgubo pomembne priložnosti za razvoj njihove osebnosti, je bil to prej preventivni kot kaznovalni ukrep, ki je bil časovno omejen, saj ko so dosegli starost za obvezno obiskovanje šole, status cepljenja na njihov sprejem v osnovno šolo ni vplival.
Posledično so ukrepi, zoper katere so se pritožili pritožniki, oziroma naložitev obveznega cepljenja po presoji sodišča v sorazmerju z legitimnimi cilji, ki jih je zasledovala Češka (zaščita pred boleznimi, ki bi lahko resno ogrozile zdravje).
Sodišče je še pojasnilo, da na koncu vprašanje, na katerega je bilo potrebno odgovoriti, ni bilo, ali bi bila morda lahko sprejeta drugačna, manj zapovedna cepilna politika, kot v nekaterih drugih evropskih državah. Nasprotno, vprašanje je bilo, ali so češke oblasti pri doseganju določenega ravnovesja oziroma sorazmernosti na tem področju presegle svoje polje proste presoje. Sodišče je zaključilo, da tega niso storile in da je mogoče izpodbijane ukrepe šteti za »nujne v demokratični družbi«.
Država lahko predpiše obveznost cepljenja
Iz odločitve sodišča torej lahko sklepamo, da država z zakonom lahko predpiše obveznost cepljenja. Obvezna cepiva so legitimni cilj v javnem interesu, ker pomenijo zaščito posameznikovega zdravja in ker pomenijo zaščito zdravja celotnega prebivalstva, če tako odloči medicinska stroka. Če je utemeljen zdravstveni razlog zakonsko predpisan kot edina dopustna izjema od obveznega cepljenja, to ni v nasprotju s Konvencijo. Denarno kaznovanje staršev, ki svojih otrok ne prepustijo obveznemu cepljenju, ni v nasprotju s Konvencijo, če ni pretirano, kot tudi ni v nasprotju s Konvencijo prepoved sprejema necepljenih otrok v vrtce. Primarni cilj take pravne ureditve namreč ni kaznovanje, ampak preventiva, ki lahko učinkovito prispeva k nadaljnjemu padanju števila cepljenih otrok za nevarne bolezni, zato ni v nasprotju s Konvencijo. To pa je družbena potreba in zato so ti ukrepi nujni v demokratični družbi.
Kaj to pomeni za morebitno uvedbo obveznega cepljenja proti COVID-19 še ni jasno, vsekakor pa se nakazujejo možnosti, da je to mogoče uvesti, če je obveznost predpisana z zakonom, če cepljenje in cepivo podpre medicinska stroka ter če je to nujno v demokratični družbi, da se zavaruje zdravje.
Pripravila: Katarina Emeršič Polić, mag. prav.