Uvedba zapuščinskega postopka in s tem povezana prva obravnava na sodišču lahko s seboj prineseta vrsto presenečenj oziroma nepričakovanih situacij za dediče. V praksi se pogosto zgodi, da eden izmed dedičev (ali celo tretja oseba, ki niti ni nujno v sorodstvenem razmerju z zapustnikom) na obravnavi pojasni, da mu/ji je zapustnik že za časa življenja s pogodbo o dosmrtnem preživljanju namenil pretežni del premoženja (pogosto nepremičnino), zato zapuščine pravzaprav ni in ostali dediči ne dedujejo ničesar, žal niti nujnega deleža.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju
V skladu z Obligacijskim zakonikom se pogodbenik (preživljalec) s pogodbo o dosmrtnem preživljanju lahko zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika (preživljanca), ta drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin.
Glede na to, da sta sama izročitev namenjenega premoženja in s tem povezan prenos lastninske pravice odložena do izročiteljeve smrti, se dejstvo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju (razen v primeru vpisa prepovedi odtujitve in obremenitve) lahko prikrije in tudi iz podatkov zemljiške knjige ni razvidno. Pri tem velja omeniti, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju odplačne narave, posledično pa se premoženje, ki je predmet te pogodbe v celoti izloči iz zapuščine. Pogoste so situacije, ko se takšne pogodbe sklepajo v visoki starosti (in s tem povezanim šibkim zdravstvenim stanjem) preživljanca, kar pomeni, da je preživljalec dolžan nuditi dogovorjeno skrb in nego izredno kratko obdobje, v zameno pa vendarle prejme veliko premoženje.
Izpodbijanje pogodbe
Izpodbijanje omenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju je žal izredno težavno, saj je sodna praksa med drugim namreč že zavzela stališče, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sklenjena s hudo (smrtno) bolnim preživljancem, sama po sebi še ni (nujno) nična, če si je preživljanec s takšno pogodbo želel zagotoviti dosmrtno skrb in preživljanje točno določene osebe, s katero ga vežejo posebne emotivne vezi. Dopuščene so torej tudi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri katerih je zaradi pričakovane smrti preživljanca mogoče vnaprej določiti obseg in trajanje preživljalčevih obveznosti, torej pogodbe, ki niso aleatorne. Posledično v teh primerih tudi ni moč dokazati fiktivnosti takšne pogodbe (ki bi morebiti prikrivala namen darila in ne bi predstavljala odplačnega posla).
Darilo
Zgolj v situacijah, ko okoliščine primera dopuščajo zaključek v smeri, da je dejansko šlo za darilo (in je to moč tudi dokazati), lahko dedič iz razloga fiktivnosti pogodbe zahteva ugotovitev njene ničnosti (upoštevaje 110. člen Zakona o dedovanju) in zahteva vrnitev darila v zapuščino v obsegu, ki mu bo omogočil pokritje njegovega nujnega deleža.
Sposobnost razsojanja
Prav tako velja izpostaviti, da je ena izmed predpostavk za veljavno sklenitev omenjene pogodbe tudi sposobnost razsojanja. Slednja v zakonodaji sicer ni izrecno urejena in je zakon ne določa kot predpostavko za sklenitev pogodbe, vendar pa jo teorija[1] in sodna praksa[2] štejeta za izhodišče poslovne sposobnosti, ki pa je predpostavka veljavne sklenitve pogodbe. Sposobnost razsojanja predstavlja dejansko sposobnost izraziti poslovno voljo. Če oseba nima sposobnosti razsojanja, izjava njene volje nima pravnih učinkov in je takšna pogodba neobstoječa oziroma po pravnem učniku izenačena z nično pogodbo. V primerih, ko zainteresirani dedič razpolaga z informacijami in dokazili, da zapustnik v času sklepanja pogodbe ni bil razsoden (iz razlogov zdravstvenega stanja, recimo demence) lahko torej uveljavlja ničnost takšne pogodbe in vrnitev premoženja, ki je predmet pogodbe, nazaj v zapuščino.
Napisala: Ines Rostohar
[1] N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, str. 328 in 329.
[2] Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 450/2005 z dne 23. 2. 2006.