V kupoprodajnih pogodbah za rabljene stvari tako za nepremičnine kot za vozila pogosto naletimo na klavzulo »videno-kupljeno«. Navedena pogodbena klavzula pomeni, da je kupec pristal na izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake na predmetu nakupa v smislu prvega odstavka 466. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V primeru tovrstne izključitve odgovornosti za stvarne napake je prodajalčevo jamčevanje za napake zoženo na dejanski stan iz drugega odstavka 466. člena OZ, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal[1]. V tem primeru trditveno in dokazno breme nosi tisti, ki uveljavlja zahtevek iz naslova jamčevanja za napake.[2] Kupec mora torej dokazati, da je prodajalec vedel za napako. Ob tem mora tudi dokazati, da je napaka stvarna skladno s 459. členom OZ ter da jo je prodajalec zavestno zamolčal. Že če ni izpolnjena le ena od teh komponent, kupec ni upravičen do jamčevalnega zahtevka, skladno z ustaljeno sodno prakso.
Kot izhaja iz 459. člena OZ, gre za stvarno napako, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet; če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana; če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane; ali če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.[3] Prodajalec pa ne odgovarja za napake, če so bile ob sklenitvi pogodbe kupcu znane ali mu niso mogle ostati neznane. Pri tem se šteje, da kupcu niso mogle ostati neznane tiste napake, ki bi jih skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari. Kljub temu odgovarja prodajalec tudi za napake, ki bi jih bil kupec z lahkoto opazil, če je izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima določene lastnosti ali odlike, skladno s 460. členom OZ.
Za skrite napake po določilu prvega odstavka 462. člena OZ pa gre, če se potem, ko je kupec prevzel stvar, pokaže, da ima stvar kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti. Kakšen je običajen pregled, opredeljujeta skladno s sodno prakso[4] na eni strani skrbnost, s katero se je treba lotiti pregleda ter na drugi strani vrsta stvari, ki je predmet prodaje. Natančnost in skrbnost pregleda morata biti seveda sorazmerna vrednosti in pomembnosti stvari.
Tako je bila na primer v zadevi pred Višjim sodiščem v Ljubljani pri nakupu nepremičnine lastnost stvari, ki terja še dodatno pozornost, starost hiše. Vsak povprečno skrben kupec se mora zavedati, da je nakup stanovanjske hiše življensko in ekonomsko pomemben, ne ravno vsakdanji pravni posel, obenem pa se mora zavedati tudi tega, da imajo tudi stavbe svojo življensko dobo, ki se odraža tudi v njeni dotrajanosti, je poudarilo sodišče. Še posebej upoštevaje dogovorjeno klavzulo videno – kupljeno se zato od kupca pričakuje, da si bo hišo ogledal natančno in preveril tudi morebitne naprave in sisteme (npr. delovanje električne napeljave, vodovoda, plina, centralne kurjave in podobno).
Očitne napake pri ogledu hiše zato niso le tiste, ki se jih pri ogledu zlahka in na prvi pogled vidi, temveč tudi tiste, ki bi jih lahko opazil, če bi si stvar dovolj skrbno ogledal, katerih jamčevanje je bilo s klavzulo videno – kupljeno izključeno.
Po drugi strani pa se je v primeru, ko so se konstrukcijske napake v plošči nad pritličjem in nosilcem, ki zadevajo solidnost gradbe, pokazale kot razpoke v stanovanjski hiši skoraj tri leta po prevzemu gradbe, sodišče postavilo na stališče, da kupec ob prevzemu objekta tudi ob največji skrbnosti ni mogel vedeti, da obstajajo. Ker so se napake pokazale šele čez leta, izključitev odgovornosti prodajalca za napake v takih okoliščinah skladno s sodno prakso ne pride v poštev. Čeprav OZ v 460. členu dopušča pogodbeno omejitev oz. izključitev odgovornosti za napake, velja to le v primeru, če je kupec v napako privolil. Privolil pa je lahko, če je za napako vedel oziroma zanjo zaradi lastne neskrbnosti ni vedel. V tem primeru je sodišče presodilo, da kupec zanjo ni mogel vedeti in je posledično prodajalec odgovarjal, četudi je pogodba vsebovala klavzulo »videno-kupljeno«.[5]
Pri nakupu rabljenega vozila pa se lahko zgodi, da se naknadno ugotovi, da ima avtomobil na primer prevoženih več kilometrov, kot je to prikazano na števcu.
Tudi v tem primeru je to mogoče razumeti kot skrito stvarno napako, saj gre za drugačne lastnosti vozila, kot so bile izrecno ali molče dogovorjene med pogodbenima strankama ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Števec prevoženih kilometrov v motornem vozilu je namenjen ravno temu, da navzven izkazuje skupno število prevoženih kilometrov navedenega vozila.
Kot pojasnjeno pa bi glede na izključeno jamstvo za stvarne napake skladno s klavzulo »videno-kupljeno« kupec s tožbenim zahtevkom lahko uspel le, če bi dokazal, da je prodajalec ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe vedel za neskladje med izkazanim stanjem na števcu vozila in dejansko prevoženimi kilometri vozila, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse.[6]
Prodajalec starega rabljenega avtomobila, ki ga je kupec že preizkusil, med drugim tudi ne odgovarja za kasneje odkrito napako, razen v primeru, če je prodajalec zatrjeval, da stvar nima nobenih napak oziroma da ima določeno posebno kvaliteto. Če je torej prodajalec izrecno zatrjeval dodatne lastnosti, ki so izven okvira tistih lastnosti za stare in dotrajane stvari. Če je prodajalec ob sklepanju pravnega posla glede avtomobila zatrjeval, da je uporaben in v voznem stanju, kupec pa se je o tem tudi prepričal, saj je po nakupu avtomobila z njim opravil dolgo vožnjo ter če jo po tej vožnji ugotovil, da avtomobil nima tistih lastnosti, kot jih je sam pričakoval, potem bi moral te napake, ki jih je ugotovil, naznaniti prodajalcu. [7] Če jih ni, zanje prodajalec ne odgovorja.
Pri sklepanju pogodb z določilom »videno-kupljeno« je torej potrebno biti posebej pozoren, saj se v skladu s sodno prakso šteje, da kupec s pristankom na to določilo pristane tudi na določeno mero tveganja glede stanja kupljenih stvari in njenih posameznih delov.
Pripravila Katarina Emeršič Polić
Foto Nataša Pirc Musar
[1] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba in sklep II Cp 1717/2001 z dne 21. 8. 2002.
[2] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba I Cpg 947/2009 z dne 21. 1. 2010.
[3] Višje sodišče v Celju, VSC sodba in sklep Cp 74/2015 z dne 11. 6. 2015.
[4] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba in sklep II Cp 1717/2001 z dne 21. 8. 2002.
[5] Višje sodišče v Kopru, VSK sodba Cp 503/2013 z dne 7. 11. 2013.
[6] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sodba I Cpg 947/2009 z dne 21. 1. 2010.
[7] Višje sodišče v Ljubljani, VSL sklep I Cp 901/93 z dne 15. 12. 1993.