Dr. Nataša Pirc Musar, odvetnica
Le svoboden in neomejevan tisk lahko učinkovito razkriva prevare v vladi. (Hugo Black, vrhovni sodnik ZDA, 1971)
Objavljeno v Pravni praksi, 25.1.2018
Ravno v času intenzivnih razprav o svobodi govora, posegih v zasebnost, sovražnem govoru in »fake news« (lažnih novicah) je v kinodvorane prišel novi Spielbergov film »Zamolčani dokumenti«. Govori o dogodkih okrog objave tajnih pentagonskih dokumentov o vietnamski vojni v ameriških časnikih leta 1971. Ne gre le za odličen film, prav lepo nas tudi spomni, kaj je tista pravica do svobode govora, ki jo ščitijo ustave in zakoni v demokratičnem svetu.
Ameriško ustavo imamo za zgled svobode govora, čeprav o tem pove zelo malo
Ameriška ustava je tista, katere prvi amandma iz leta 1791 imamo pogosto za zgled kodificiranja svobode govora. Pa je tekst o tem zelo skop:
“Kongres ne bo sprejel nobenega zakona […] ki bi omejeval svobodo govora ali tiska”
Ta kratek stavek je vse, na čemer je Vrhovno sodišče ZDA v dobrih 200 letih zgradilo svojo doktrino zaščite svobode govora. Le dve leti pred prvim amandmajem je bila v francoski Deklaraciji o pravicah človeka in državljana svoboda izražanja določena v 11. členu.
“Svobodna izmenjava misli in mnenj je ena izmed najdragocenejših človekovih pravic. Vsak državljan sme torej svobodno govoriti, pisati in objavljati, odgovarja pa za zlorabo te svobode v primerih, ki jih določa zakon.”
Na doktrini naravnega prava zasnovana Deklaracija je v več členih, ne le v 11., povezala pravico in odgovornost. Pa tudi utrdila koncept, da se pravica enega konča tam, kjer trči v pravico drugega.
Zgodovinski kontekst povezave pravice in odgovornosti pri svobodi izražanja ni nepomemben. Temelji te pravice so bili postavljeni ob koncu 18. stoletja. Za trenutek odmislimo, da tedaj ustavne in zakonske pravice za velik del populacije niso veljale. To je bil hkrati čas, ko se je vsak, ki je posegel v čast in dobro ime drugega, zavedal, da s tem tvega svoje življenje. Dvoboji so sicer bili bolj tolerirani kot dovoljeni. Ampak od »moža« se je pričakovalo, da je sebe in svoje bližnje pripravljen braniti pred klevetami tudi z orožjem. V enem najslavnejših tovrstnih dvobojev je leta 1804 umrl prvi finančni minister ZDA Alexander Hamilton. Ubil ga je tedanji podpredsednik ZDA Aaron Burr.
Praksa oboroženega obračunavanja ob posegih v čast in dobro ime je postopno ugasnila v 19. stoletju, za kar naj bi bila predvsem zaslužna razvoj medijev in učinkovitost sodnega varstva. Krogle so nadomestile besede na straneh časopisov, satisfakcijo pa je namesto dvoboja dalo sodišče. Za posege v osebnostne pravice se torej ni več umiralo. Ali pač?
Množični mediji in širjenje lažnih novic
Razvoj množičnih medijev je omogočil bolj »učinkovite« ekstremne oblike verbalnih posegov v pravice drugih – z lansiranjem in širjenjem lažnih novic. Dezinformacije in laži kot orodje vladanja zgodovinsko gledano seveda niso nič novega, nov je bil njihov doseg. Za prvo »uspešno« kampanjo lažnih novic z mednarodnimi posledicami navadno štejemo špansko-ameriško vojno leta 1898, h kateri sta odločilno pripomogla lastnika dveh njujorških časopisov, W.R. Hearst in J. Pulitzer (da, tisti, po katerem se imenujejo novinarske nagrade). Zgodbe, ki so bile deloma napihnjene, deloma pa povsem izmišljene (vendar z navedbo datumov, krajev in izmišljenih imen udeležencev), so popeljale ZDA v vojno na strani kubanskih borcev za osamosvojitev od Španije. Slavne so Hearstove besede risarju, ki se je želel vrniti s Kube, ker ni verjel, da bo prišlo do spopadov:
“Prosim ostani. Ti poskrbi za slike, jaz bom poskrbel za vojno.”
Do intervencije ZDA je seveda prišlo tudi zato, ker je imela vladna politika interes zagotoviti prevlado ZDA na ameriški celini.
Lažne novice in interesi vladajočih
Kam lahko pripelje načrtovana sprega lažnih novic in interesa vladajočih, je bilo prav boleče demonstrirano v 20. stoletju, tako v nacistični Nemčiji kot Sovjetski zvezi in njenih satelitih, pa še kje. Na srečo pa na dolgi rok vendarle velja rek, najpogosteje pripisan Abrahamu Lincolnu:
“Mogoče je varati vse ljudi nekaj časa, mogoče je varati nekaj ljudi ves čas, ne morete pa varati vseh ljudi ves čas.”
V času sodobnih komunikacijskih tehnologij je monopol nad resnico, ki so ga vladajoči v nekaterih državah ohranjali še daleč v drugo polovico 20. stoletja, skoraj nemogoč. Tok informacij je tako rekoč nezaustavljiv. Dogodki v zvezi z objavami pentagonskih dokumentov leta 1971 bi najbrž danes potekali precej drugače. Daniel Ellsberg, tedanji žvižgač, pač ni imel na razpolago Wikileaksa. Z vidika prava pa vendarle ostaja pomembna razlaga vloge medijev. Vrhovni sodnik Hugo Black (ki je sicer imel restriktiven pogled na svobodo izražanja) je zapisal:
“Moč vlad, da nadzirajo tisk, je bila odpravljena zato, da ima tisk za vedno svobodo, da nadzira vlade.”
Družbeno vlogo tiska danes prevzema vrsta različnih informacijskih kanalov, ki jih omogočajo moderne komunikacijske tehnologije. Po drugi strani pa je razvoj interneta »demokratiziral« tudi posege v zasebnost in lansiranje lažnih novic.
Razvoj prava zaostaja za razvojem tehnologij
Kot se pogosto dogaja, razvoj prava zaostaja za razvojem tehnologij. Problemi in dileme ostajajo enaki kot prej, drastično pa se je spremenil in povečal doseg posegov v pravice drugih. Objava na spletu ima takojšnji doseg in (z vidika življenja posameznika) ostane javno dostopna za vedno. Zakonodajalci imajo hude dileme, kje in kako se lotiti teh problemov. Eden izmed načinov, ki je vgrajen tudi v novo evropsko Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov, je zmanjšati posledice z uveljavitvijo možnosti izbrisa (t. i. pravica do pozabe). Ali bo to zares učinkovito, ostaja odprto.
Precej iniciativ gre v smer poskusa zajezitve posegov in lažnih novic pri viru, torej s prepovedjo objavljanja takšnih vsebin. Take rešitve so le stežka učinkovite brez tveganja globokih posegov v pravico do svobode govora. Zavarovati eno pravico tako, da uničiš drugo, pa ne more biti način reševanja problemov.
Problemi so resni. Vedeti je treba, da poseg v zasebnost, vključno z lažmi o posamezniku, učinkuje takoj in nepopravljivo, včasih celo s smrtjo prizadetega. Vrnitve v prejšnje stanje ni, obstaja le možnost nadomestitve škode. Pri lažnih novicah, ki niso usmerjene na posameznika, ampak na celotne družbene skupine, so lahko posledice še bistveno hujše. Sedanja sodna praksa, usmerjena na povračilo dejansko izkazane škode, posameznike vodi v dodatna ponižanja, z navajanjem nespečnosti in mokrenja postelje recimo. Čast in dobro ime, če se v sodnem postopku izkažeta za prizadeta, si zaslužita več. Seveda ne smrti storilca, kot je bilo to v časih dvobojev za čast. Vsekakor pa odškodnino, ki bo dala storilcu jasno vedeti, da se zavestno laganje ne splača. Širjenje lažnih novic je le redko posledica zmote, ampak velikokrat namere (v kazenskem pravu bi rekli naklepa).
Pravica do svobode govora ne pomeni zaščite svobode laganja. Naša zakonodaja kaznovalnih odškodnin ne prepoveduje, le v sodni praksi jih ne uporabljamo. Sodno prakso pa je mogoče spremeniti. Če presojo o tem, kaj prekomerno posega v zasebnost oz. osebnostne pravice posameznika ter v pravice družbenih skupin, prepuščamo sodiščem, ki tako edini družbi lahko nastavijo ogledalo, potem so edino sodišča tista, ki morajo presoditi, ali je nekdo (predvsem pa medij) lagal zato, ker se mu preprosto splača.