Poostrena regulacija družbenih medijev in omrežij ter drugih spletnih storitev je predmet razprav v večini evropskih držav, med drugim tudi v Veliki Britaniji, kjer je vlada objavila belo knjigo s predlogi pristopa k odpravljanju škode na spletu. Vendar pa VB ni edina država usmerjena v regulacijo družbenih medijev. Profesorji Natali Helberger, Paddy Leerssen in Max Van Drunen z Inštituta za informacijsko pravo Univerze v Amsterdamu so soglasni, da si nekaj pozornosti zasluži tudi nemški predlog za uvedbo obveznosti raznolikosti v algoritmih družbenih medijev.
Predlagana ureditev
Nemčija je lansko leto, v želji po večji regulaciji družbenih medijev in omrežij, uzakonila Netzwerkdurchsetzungsgesetz (Zakon o izvrševanju omrežij ali NetzDG), ki je bil hkrati doslej tudi najbolj ambiciozen poskus reguliranja postopkov za urejanje vsebine spletnih platform v Evropi. V letošnjem letu pa je nemška agencija za radiodifuzijo (Rundfunkkomission) z namenom urejanja platform družbenih medijev in omrežij predlagala še en zakon. Slednji je bil, sicer neupravičeno, deležen veliko manj pozornosti kot NetzDG, kar je med drugim verjetno tudi posledica njegovega zapletenega imena: Staatsvertraglicher Neuregelungen zu Rundfunkbegriff / Zulassungspflicht, Plattformregulierung und Intermediäre – ali na kratko „Medienstaatsvertrag“[1]. Gre sicer za prvi regulativni predlog v Evropi, morda tudi v svetu, ki nalaga zavezujoče obveznosti glede raznolikosti platform družbenih medijev in omrežij v algoritmih rangiranja in sortiranja.
Predlog je odgovor na zaskrbljenost glede prevlade platform v družbenih medijih in omrežjih, kot sta na primer Facebook in YouTube. Medtem ko zaradi preciznosti problema prihaja do številnih nesoglasij, je kljub temu nesporno, da platforme igrajo pomembno vlogo pri usmerjanju pozornosti publike, služijo uporabnikom kot prehod za prejemanje vseh vrst informacij, obenem pa je jasno, da njihovi komercialni interesi glede optimizacije algoritmov za pridobivanje prihodkov od oglasov ne morejo vedno sovpadati z demokratičnimi ideali raznolike javne sfere. Kljub temu, da številni regulatorji, nevladne organizacije in akademiki v odgovor slednjemu navajajo, da bi morale platforme družbenih medijev in omrežij v svoje algoritme vključevati raznolikost, je bila nemška Rundfunkkommission prva, ki je kot rešitev težav predlagala zavezujoč regulativni predlog. Slednji je osredotočen v ureditev algoritmične raznolikosti in preglednosti v dveh kategorijah storitev: v “video platformah”, kot sta Netflix in Hulu, in v tako imenovanih “medijskih posrednikih”, ki zajemajo širok spekter spletnih storitev, vključno s platformami družbenih medijev in omrežij ter iskalniki.
Prva evropska ex ante ureditev algoritmov rangiranja in sortiranja družbenih medijev
Rundfunkkommission je predlagala regulacijo “video platform”. Slednje opredeljuje kot katerekoli storitve, ki združujejo avdiovizualne medije v eno samo ponudbo, določeno s strani ponudnika. Zdi se, da besedilo predloga naslavlja pretočne storitve, kot sta Netflix ali Hulu, manj pa storitve vsebine, ustvarjene s strani uporabnikov, kakršen je na primer YouTube, ki so namesto tega opredeljene kot “medijski posredniki”. Besedilo predloga izvzema video platforme, ki v Nemčiji dosežejo manj kot milijon uporabnikov mesečno, ter platforme za e-trgovino in storitve, ki služijo izključno zasebnim ali družinskim namenom.
Pravila za video platforme temeljijo na predhodni nemški ureditvi glede PayTV platform in njihovih elektronskih programskih vodil. Režim vključuje zahteve po raznolikosti in lažjem odkrivanju vsebine, ki zadevajo spletne video platforme in njihove algoritme za razvrščanje. V splošnem video platforme služijo omogočanju raznolike ponudbe tehnologije, na katero se opirajo, vendar pa so v predlog vključene tudi bolj specifične naloge:
– prepoved diskriminacije: video platformam je prepovedano nepošteno ovirati vsebino, ki jo nosijo, ali drugače obravnavati brez komercialno utemeljenega razloga, tako glede pogojev dostopa za ponudnike vsebin kot tudi glede funkcij iskanja in brskanja za uporabnike;
– prednost za javne radiodifuzne vsebine: vsebine javne radiotelevizije za tiste platforme, ki jo ponujajo, je treba posebej izpostaviti in omogočiti njihovo enostavno najdbo;
– izbira in prilagoditev uporabniku: video platforme morajo uporabnikom ponuditi izbiro med vsaj dvema različnima vrstama logike razvrščanja, na primer abecedno, kronološko ali razvrščanje na podlagi ogledov, uporabniki pa morajo imeti hkrati tudi možnost samostojne prilagoditve algoritma;
– funkcije iskanja: uporabniki morajo imeti dostop do vsebine video platforme prek funkcije iskanja, ki mora biti nediskriminatorna.
Predlog zakona poleg video platform vsebuje tudi nov in razmeroma lažji režim za tako imenovane „medijske posrednike“ (Medienintermediär). Pri slednjih gre za storitve, ki združijo, izberejo in javno objavijo vsebino tretjih oseb v javnosti, ne da bi to vsebino povezali v storitev. Zajete so številne precej obsežne možnosti, vključno z iskalniki, storitvami družbenih medijev in omrežij, portali aplikacij, portali vsebin, ki jih ustvarijo uporabniki, portali za bloganje in novičarski portali. Vprašanje, ki se ob tem poraja, pa je, ali navedeno vključuje tudi navigacijo z glasovno pomočjo, kot sta Applova Siri ali Microsoftova Cortana. Tudi zanje velja prepoved diskriminacije. Fraziranje pa je pri slednjih ožje od pravil glede nediskriminacije, kot velja za video platforme: medijski posredniki ne smejo (neposredno ali posredno) neprimerno prikrajšati ali različno obravnavati ponudnikov novinarskih uredniških vsebin, ob predpostavki, da slednje igra pomembno vlogo pri njihovi prepoznavnosti. Za razliko od video platform le-ti niso dolžni ponujati izbire algoritmov, možnosti prilagajanja, prednosti javne radiodifuzije ali funkcij iskanja. Skratka, predlog zakona ustvarja relativno podrobna pravila za video storitve, kot so Netflix (video platforme), in bolj omiljen režim za storitve vsebin, ki jih ustvarijo uporabniki, kot sta YouTube ali Facebook (medijski posredniki).
Obveznosti glede preglednosti
Predlog zakona z namenom obveščanja uporabnikov, ponudnikov vsebin in regulatorjev nalaga nove obveznosti glede preglednosti tako za video platforme kot tudi za medijske posrednike. Uporabnikom morajo predstaviti selekcijska merila, ki določajo razvrščanje in predstavitev vsebine. Ta morajo biti enostavna ter stalno neposredno dostopna. Poleg tega morajo medijske platforme razkriti tudi način tehtanja teh meril, delovanje algoritma in ponudnikom vsebin razkriti tudi pogoje za dostop do platform. Uporabniki morajo biti obveščeni o načinih prilagajanja in personaliziranja sortiranja, obenem pa jim morajo biti pojasnjeni razlogi, ki usmerjajo nadaljnje predloge vsebin. Gre torej za podrobnejši in bolj prilagojen pristop k algoritmični preglednosti kot ga določa GDPR, ki vsebuje odprte norme z zahtevami še nedoločene stopnje preglednosti in ima zato močno dodano vrednost. Ta bi bila še večja, če bi se obveznost obveščanja uporabnikov o načinih prilagoditve meril za sortiranje razširila tudi na medijske posrednike.
Video platforme morajo ponudnikom vsebin na njihovo zahtevo razkriti informacije o sortiranju oz. profiliranju glede na posameznika, predstavitvi vsebine, pogojih dostopa in uporabi metapodatkov. Medijskim regulatorjem pa morajo tako video platforme kot medijski posredniki na njihovo zahtevo predložiti vso potrebno dokumentacijo. Slednje je nedvomno odziv na vse večje frustracije v vladah in civilni družbi glede nepreglednosti družbenih medijev in omrežij ter njihovih lastniških algoritemskih priporočil. Na tem mestu je potrebno pojasniti, da je nejasnost izraza »potrebna dokumentacija« lahko smatrana kot razlog za nezadovoljstvo, ki bi v prihodnosti lahko povzročila veliko pravnih negotovosti in rezultirala v številnih pravdah.
Razprava
Pri raznolikosti ne gre le za nediskriminacijo
Pravila za medijske posrednike glede nediskriminacije so namenjena spodbujanju in zaščiti raznolikosti, kar do sedaj še ni bilo vsebovano v nobenem evropskem predpisu. Nemški predlog zakona je torej prvi nacionalni predpis v Evropi z izrecnimi obveznostmi glede raznolikosti družbenih medijev in omrežij ter novičarskih portalov. Nediskriminacija in ohranjanje tako imenovanega ”trga idej” sta zagotovo eden od vidikov medijske raznolikosti, čeprav ta zagotovo zajema še mnogo več. Svet Evrope je v tem smislu na primer v nedavnem Priporočilu o pluralizmu in preglednosti medijev[2] opredelil raznolikost medijev (pluralizem) kot spodbujanje razpoložljivosti, dokončnosti in dostopnosti najširše možne raznolikosti medijskih vsebin, pa tudi zastopanosti celotne raznolikosti družbe v medijih.
Vprašanje, ki se na tem mestu poraja, je, ali enačenje različnosti z nediskriminacijo pomeni preveč skromen ali celo kontraproduktiven pristop. V svetu prenasičenosti informacij in pomanjkanja pozornosti lahko uresničitev raznolike ponudbe informacij dejansko rezultira v izpostavljenost določenih vrst vsebin in sicer kot posledica dejanj uredniške diferenciacije, ki presega ali je celo v nasprotju z enakim obravnavanjem. Ironično je, da je s tega vidika najslabši scenarij, da bi nediskriminacijska obveznost lahko dejansko zmanjšala raznolikost medijskih posrednikov, tako da bi omejila njihovo zmožnost rangiranja na podlagi diskriminatornih uredniških standardov. Platforme uredniškega nadzora seveda ne izvajajo na način kot to počnejo tradicionalni mediji, kar pa tudi ni nujno zaželeno. Vendar je treba kljub temu poudariti, da pravilo o nediskriminaciji zagotavlja, da raznolikost glede platform prav ta pojem raznolikosti razširja preko znanih meja.
Jasno je, da je nalaganje obveznosti glede raznolikosti posrednikom zahtevno in vzbuja skrb glede temeljnih pravic. Predpisovanje posebnih meril za rangiranje vsebine s strani zakonodajalca lahko zelo hitro rezultira v nesprejemljivih oblikah cenzure ali propagande. Nedavno sprejeta Deklaracija Sveta Evrope o finančni vzdržnosti kakovostnega novinarstva[3] se je tej težavi poskušala izogniti z zunanjim izvajanjem razvoja takšnih meril, vključno z verodostojnostjo in raznolikostjo, za medijske akterje, civilno družbo in platforme. Zapisali so, da ti pri izvajanju svojih uredniških funkcij, s katerimi kategorizirajo, razvrščajo ali prikazujejo vsebino, v sodelovanju z medijskimi akterji, civilno družbo in drugimi pomembnimi deležniki razvijejo mehanizme in standarde za ocenjevanje verodostojnosti, ustreznosti in raznolikosti novic in druge novinarske vsebine. Vsebino, ki ustreza takim standardom, je treba promovirati prek dezinformacij in drugih manipulativnih, zlonamernih ali očitno lažnih vsebin, predvsem z izboljšanimi postopki distribucije in jasnimi informacijami za uporabnike, kako najti in dostopati do verodostojnih virov novic.
Zanimivo vprašanje je, ali nemška obveznost nediskriminacije omejuje zmožnost platform, da v skladu z določenimi merili dajejo prednost verodostojnim novicam pred zlonamerno vsebino, kot je željo po tem izrazil Svet Evrope. Podobni konflikti bi se lahko pojavili tudi s Kodeksom ravnanja Evropske unije glede dezinformacij[4], ki zahteva, da se prednostno določi zaupanja vredna vsebina. To pa seveda ne pomeni, da se zahteva po nediskriminaciji ne upošteva. Dejstvo je, da platforme vse pogosteje uvajajo lastne vsebinske storitve, kar ustvarja tveganje za nelojalno konkurenco in koncentracijo na trgih z vsebinami. Nekatere od teh primerov bi bilo mogoče obravnavati celo v konkurenčnem pravu (analogno znanemu primeru “Google Shopping”[5]), vendar takšne trditve vključujejo razmeroma veliko dokazno breme – vključno s težkim vprašanjem ocenjevanja tržne moči. Predlagana pravila Rundfunkkommission pa zagotovo zagotavljajo ekspanziven in izvršljiv zaščitni mehanizem, ki bi lahko pripomogel k zmanjšanju poseganja v nelojalno konkurenco na nemških trgih spletnih medijev.
Poseben problem je tudi povezovanje teh določb z določbami nacionalne zakonodaje in sicer predvsem glede konkurence na področju posameznih sektorjev. Nemčija ima, za razliko od nekaterih drugih držav članic, še vedno pravila o koncentraciji medijev in specializiranih regulatorjih. Pomembna je tudi povezava teh določb z določbami Uredbe 2019/1150 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev[6], ki vsebuje pravila o odškodnini in preglednosti za platforme, ki diferencirano obravnavajo povezane izdelke. Uredba razširja pravila preglednosti Rundfunkkommission, saj od platform zahteva, da suspendiranje operaterjev obrazložijo, zagotovijo preglednost glede meril razlikovanja in diskriminacije ne prepoveduje. Uredba, ki si prizadeva za čim večje usklajevanje, torej nalaga milejše obveznosti kot strožja nemška pravila.
Je za uveljavitev potrebna potrditev s strani civilne družbe?
Možnost, da lahko zgolj prizadeti ponudniki vsebin vložijo pritožbo pri pristojnem regulativnem organu, ni najoptimalnejša, saj bi lahko akterji civilne družbe pomembno vplivali na nadzor platformskih algoritmov. V zadnjih letih namreč so prav akademiki in nevladne organizacije igrali pomembno vlogo pri spremljanju in pregledu izvajanja selekcijskih odločitev s strani družbenih medijev in omrežij ter potencialnem vplivu le-teh na raznolikost in zdravje javne sfere. Vključitev slednjih v postopke spremljanja in izvrševanja bi torej zagotovo prineslo določene koristi, javnosti pa bi bilo omogočeno ne zgolj obveščanje o vplivih platform na javno sfero, ampak tudi o načinih ukrepanja na podlagi naučenega.
Zaključek
Predlog nemškega zakona je začetek novega pristopa k urejanju platform, ne pa tudi končni odgovor. Zakon, ki naj bi spodbujal raznolikost medijev in osredotočenost na nediskriminacijo, za sabo pušča precej odprtih vprašanj. Njegov najvidnejši učinek bi lahko bilo omejevanje poskusov samoregulacije in koregulacije z namenom razporejanja novic na podlagi uredniških standardov, skladno z zahtevami Sveta Evrope in Evropske komisije glede dajanja prednosti zaupnim virom novic. Slednje lahko opredelimo na dva načina, in sicer kot oviro za boj proti spletnim dezinformacijam ali kot zaščito pred neliberalnim privatiziranim varovanjem. Vsekakor pa predlog zakona že vsebuje pomembna pravila glede raznolikosti za lastniške video platforme, kot je Netflix. Širše gledano to pomeni prepotreben odmik od blažjega evropskega pristopa e-trgovin do urejanja platform, ki delujejo kot pomemben prehod pri dostopu do javnih informacij. Nemški predlog zakona je torej pomembna nacionalna pobuda s ciljem večje preglednosti in družbene odgovornosti video platform in medijskih posrednikov. To pa je prav gotovo spodbuda za nadaljnje razprave na tem področju tudi v širšem evropskem prostoru.
Ta članek je bil napisan maja letos, zadnja novica pa je iz 5.12.2019, kjer je zapisano, da bi novi zakon lahko začel veljati septembra 2020. Ta datum je določen s časovnim razporedom, ki izhaja iz izvajanja zahtev evropske direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah (AVMSD), ki želi poenotiti standarde v vseh državah Evropske unije.[7]
Povzeto po Media@LSE, Germany proposes Europe’s first diversity rules for social media platforms
Pripravili: Mateja Jakša in Nataša Pirc Musar
[1] Dostopno na: https://www.rlp.de/fileadmin/rlp-stk/pdf-Dateien/Medienpolitik/04_MStV_Online_2018_Fristverlaengerung.pdf (11. 12. 2019).
[2] Dostopno na: https://search.coe.int/cm/Pages/result_details.aspx?ObjectId=0900001680790e13 (11. 12. 2019).
[3] Dostopno na: https://search.coe.int/cm/pages/result_details.aspx?objectid=090000168092dd4d (11. 12. 2019).
[4] Dostopno na: https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/news/code-practice-disinformation (11. 12. 2019).
[5] Dostopno na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52018XC0112(01)&from=EN (11. 12. 2019).
[6] Uredba (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev (UL L 186/57, 11.7.2019).
[7] Tagesschau.de, Grundregeln für die digitale Welt, dostopno na https://www.searchnewworld.com/search/search2.html?partid=snschbng&p=MEDIENSTAATSVERTRAG&subid=446 (15.12.2019)