Sporočilo za javnost v imenu bodoče prve dame ZDA Melanie Trump, v katerem je bilo poudarjeno, da je tako ime kot podobo posameznika dopustno uporabiti v komercialne namene izključno z njegovim soglasjem, je v delu javnosti zbudilo nekaj nejevere. Zakaj ne bi rojstni kraj, njegovi podjetniki in Slovenija na splošno imeli kaj od prve dame ZDA? Saj je Melania vendar »naša«!? Ali res ne smemo uporabiti imena, priimka in podobe nekoga v komercialne namene, ne da bi ta posameznik v to privolil?
[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]
Prepričana sem, da je nejevera bolj posledica razmišljanja o konkretni osebi, kot pa splošnega razmisleka. Če si zastavimo podobno vprašanje glede komercialne uporabe fotografije na primer Petra Prevca, je vsakomur nekako jasno, da to vendarle ne gre kar tako. Gorenjka na svojo čokolado ne bo dala fotografije Tine Maze. Čeprav bi jim to gotovo koristilo, saj je slavna smučarka v očeh javnosti povezana ravno s čokolado. Komercialni odnosi s sponzorji so nam torej jasni.
[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]Verjetno tudi ni nikogar, ki bi pomislil, da sme kar brez vprašanja izdelke poimenovati po, na primer, politikih, ali pa popularnih glasbenih izvajalcih. Potica Slavka Avsenika se čisto lepo sliši, mar ne? Po drugi strani pa poimenovanje po osebnem imenu, ki ne budi nobenih asociacij, ni problematično. Ob sedežni garnituri Mojca nihče ne pomisli na kako določeno Mojco.
Uporaba prepoznavne podobe vsakega človeka je samo njegova. Osebnostna pravica vsakega posameznika je, da odloča o tem, ali in koliko je bo prepustil v komercialno rabo. Pri tem sploh ni nujno, da gre za materialni interes posameznika. Vsakdo ima pravico sam odločati, s kakšne vrste izdelki ali storitvami bo povezan.[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]Večina ljudi je nedvoumno prepoznavna po svoji fotografiji. Veliko jih je povsem prepoznavnih po imenu in priimku. Eni v lokalnem okolju, drugi v svoji državi, nekateri po vsem svetu. Majhno število posameznikov je globalno prepoznavnih že samo po imenu (ali priimku): Cher, Rihanna, Ronaldo, Messi, Adele… Meja dopustnega je torej odvisna tudi od prepoznavnosti posameznika.
Primer uporabe imena slavne Marlene Dietrich
Pa to ni le teoretična osebnostna pravica, ampak je bilo o njej že večkrat odločeno v povsem konkretnih primerih. Zelo zanimiva je sodba Vrhovnega sodišča Zvezne republike Nemčije iz leta 1999. (Bundesgerichtshof, I ZR 49/97) glede uporabe imena slavne Marlene Dietrich.[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]
Dediči slavne igralke so namreč vložili tožbo proti producentom muzikala z naslovom »Marlene«. Ti so med drugim prodali pravice uporabe imena Marlene skupaj s podpisom in fotografijo slavne igralke koncernu Fiat. Proizvajalcem kozmetike Ellen Betrix pa pravico uporabe risbe Marlene Dietrich za reklamiranje njihovih izdelkov. Pri tem so se sklicevali na umetniško svobodo, ki dovoljuje objave o javnih osebah v obliki umetniških del. Kot tudi poročanje o njih v okviru pravice do svobode izražanja.
[vc_row][vc_column][vc_empty_space][/vc_column][/vc_row]Sodišče je v podrobni obrazložitvi pojasnilo vrsto pravnih vprašanj glede osebnostnih pravic. Zlasti v povezavi z materialnimi pravicami, ki iz njih izhajajo. Ker je bila Marlene Dietrich tedaj že pokojna, je precejšen del sodbe namenjen presoji, če in kateri del osebnostnih pravic ostane v veljavi tudi po smrti.
Povsem jasno pa je nemško Vrhovno sodišče zapisalo: ‘osebnostne pravice ščitijo tudi pravico do svobodne izbire, ki pripada samo osebi sami, da določa če in pod kakšnimi pogoji dovoli uporabo svoje podobe, imena- kar velja tudi za druge značilne lastnosti osebnosti- za komercialne interese tretjih oseb.‘[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]Svojo presojo je sodišče utemeljilo na tem, da osebnostne pravice, med njimi pravica do lastne podobe in imena, ščitijo ne le nematerialne, ampak tudi komercialne pravice osebe. Še več, del osebnostnih pravic z materialno vrednostjo ostaja zaščiten tudi po smrti osebe. Vsaj tako dolgo, kot zakon ščiti nematerialne osebnostne pravice.[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]Sodišče je na koncu presodilo, da sama uprizoritev muzikala ne predstavlja kršitve osebnostnih pravic. Ker gre za uveljavljanje umetniške svobode in svobode izražanja. Podobno, kot tudi objava biografije ali članka o nekom še ni poseg v osebnostne pravice. Razen kadar taka dela ne vsebujejo neresnic, ki posegajo v dobro ime. Tudi reklamiranje takega umetniškega dela še ni kršitev osebnostnih pravic. Uporaba podobe in imena za reklamiranje drugih proizvodov pa je brez soglasja posameznika nezakonita in je kršitelj zanjo odškodninsko odgovoren. V primeru Marlene Dietrich je bilo torej reklamiranje avtomobilov in kozmetike brez njenega soglasja (oziroma soglasja dedičev) nedopustno.[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]
Sodba se dotakne še mnogih drugih povezanih vprašanj. Morda je zanimivo, da lahko med značilne lastnosti osebnosti, ki so zaščitene po zakonu, spada tudi glas. Če je enoznačno prepoznaven. Pa ugotovitev, da podoba ni nujno le fotografija, ampak tudi enoznačno prepoznavna risba. Pa stališče, da je lahko slavna oseba enoznačno prepoznavna tudi samo z imenom. Čeprav v primeru Marlene Dietrich o tem ni bilo potrebno presojati, saj je uporabo imena vedno spremljala tudi fotografija.
[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]Skratka, pravica do izključne kontrole nad uporabo lastne podobe in imena je zaščitena kot del osebnostnih pravic. Tudi če ni dodatno zaščitena po drugih zakonih, na primer o avtorskih pravicah, intelektualni lastnini, kamor spadajo tudi blagovne znamke. Ali je posameznik pred tem uporabo svojega imena ali podobe dodatno zaščitil še kot blagovno znamko, je za tretje osebe povsem nepomembno. Taka zaščita ima praktičen pomen na primer zato, da lahko posameznik del svojih na ta način zaščitenih pravic prenese naprej. Na primer na podjetje, kot je to storila Marlene Dietrich.[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]Nemški pravni sistem je dovolj blizu slovenskemu, da v podobnih primerih tudi slovenska sodišča verjetno ne bi presodila bistveno drugače. Zlasti, ker oba pravna sistema v delu, ki ščiti človekove pravice, delujeta pod ‘dežnikom’ Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Res je le, da podobnih primerov v Sloveniji doslej ni bilo. Ne le zaradi pomanjkanja posameznikov s tako prepoznavnim imenom, da ima njegova uporaba komercialno vrednost. Nekaj takih zanesljivo obstaja, zlasti med športniki.[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]Menim, da se s te vrste vprašanji slovenska sodišča doslej niso srečevala prav pogosto predvsem zaradi zdrave pameti Slovencev. Ta nam že po občutku pove, kaj je prav in kaj narobe. Moje mnenje je, da pravna država najbolje deluje takrat, kadar velika večina ravna po zdravorazumskem preudarku. Ta največkrat pravilno pove, kako ravnati. Pravo so navsezadnje uzakonjena pravila ravnanja in obnašanja, za katera smo soglasni, da so pravilna. Če zdrava pamet pravi, da nekaj ni primerno, potem največkrat ni potrebe po sodnih postopkih.[vc_row][vc_column][vc_empty_space hide_on_mobile=””][/vc_column][/vc_row]Glede gospe Melanie Trump je zanesljivo mogoče reči, da gre za edinstveno situacijo. Slovenka po rodu je stopila v Belo hišo, možu, ameriškemu predsedniku, ob strani. Kolikor je že privlačno razmišljati o tem, kako bi se dalo z imenom in podobo prve dame ZDA zaslužiti, verjamem v razumno presojo Slovencev. Dobro vemo, kaj je prav in kaj narobe.
Foto: Sandi Kelc