Povod za moja razmišljanja je sojenje štirim nekdanjim novinarjem časopisa Dnevnik, ki bodo sedli na zatožno klop zaradi objave vsebine komunikacije poslovneža Tomaža Lovšeta. Ta je bila več kot očitno del prisluhov, ki jih je izvajala policija. Kako so prišla v roke novinarjev, je v tej zgodbi žal drugotnega pomena – pa ne bi smelo biti.
Novinarji so izjavili:
“To lahko pomeni, da novinarji v prihodnje ne bodo več smeli objavljati informacij o srečanjih javnih osebnosti, ki niso bila razkrita javnosti, ali na primer elektronske korespondence med njimi brez njihovega izrecnega soglasja. V tem primeru bi se polje javnega oziroma dovoljenega v Sloveniji za novinarsko delo izrazito zaprlo, saj bo interpretacija, da gre za osebne podatke, prevladala nad javnim interesom.”
Ta izjava ni na mestu, saj ne gre za to, da novinarji nečesa ne bi smlei zapisati, ampak gre za način in presojo, kako in kdaj lahko neko konkretno korespondenco objavijo.
V navedbah novinarjev me je zato ta stavek, da novinarji v prihodnje ne bi smeli več objavljati elektronske korespondence med dvema posameznikoma brez njunega soglasja, zmotil. Seveda bi praviloma moralo biti tako – komunikacijska zasebnost mora ostati svetinja, sicer smo na poti na divji zahod posegov v komunikacijsko zasebnost, ki je ustavo varovana dobrina z izjemno omejenimi možnostmi posegov vanjo.
Zavedati se je treba, da je komunikacijska zasebnost v našem pravnem redu strožje varovana kot informacijska zasebnost (varstvo osebnih podatkov) in da določbe 37. člena Ustave RS določajo stroge pogoje za poseg v komunikacijsko zasebnost. Ti strogi pogoji veljajo seveda primarno za organe pregona, a tudi v odnosu človek do človeka ali pravna oseba do posameznika, medij proti posamezniku, se je potrebno zavedati, da nekje tudi pri objavi zasebnih pisanj in pravici do svobode izražanja obstaja meja. Te odnose bolj podrobno urejata obligacijski zakonik na civilnem nivoju, ko gre za posege v osebnostne pravice, in kazenski zakonik, ko gre za sum storitve kaznivega dejanja nedovoljene objave zasebnih pisanj ali zlorabe osebnih podatkov.
Pravica do svobode izražanja ni absolutna pravica, kar pomeni, da je omejena s pravicami drugih. Javni interes, ki ga zagovarjajo novinarji, je vse prevečkrat zlorabljen, saj se pod ta plašč nemalokrat skriva le tisto, kar je zgolj interesantno za javnost. Če ponazorim s posegom v tisti najožji krog zasebnosti – dogajanje v naših spalnicah in kopalnicah recimo – tudi najboj javne osebe imajo pravico do zasebnosti v tem najožjem krogu, kar je zelo jasno pokazal recimo primer mariborskega ravnatelja, kjer je bil posameznik, ki je posnetek spolnega akta posredoval medijem, kaznovan v kazenskem postopku in večina pravne stroke se je tudi v odnosu do medijev takrat postavila na stališče, da je šlo tudi s strani medijev za prekomeren poseg v zasebnost. Vprašanje, ki se nam je zastavilo, je bilo, ali je bilo res potrebno objaviti posnetek in oba akterja zgodbe popolnoma razčlovečiti.
Tudi komunikacijska zasebnost (torej vsebina pisanj med dvema posameznikoma) ima podobne elemente zaščite. Bojim se, da novinarji v tempu pisanja, ki smo mu priča v sodobnih medijih in predvsem izjemno hitremu razširjanju informacij preko svetovnega spleta in žal tudi prisotnosti premalo znanja med novinarji o tehtanju med človekovimi pravicami, ki nastanejo ob raziskovanju zgodb, ne znajo, ne zmorejo, nočejo ob pehanju za kliki, presoditi, kaj je še dopustno objaviti v javnem interesu in česa ne. Osnova pri posegih v človekove pravice je načelo sorazmernosti, ki zapoveduje obdelavo le toliko informacij, kolikor jih je potrebnih za dosego namena, v tem primeru javnega interesa po razkrivanju nepravilnosti v družbi. Ali so novinarjo to presojo dovolj skrbno opravili, mora presoditi sodišče. Nobena družba ne more dopustiti, da novinar reče, to je javni interes in hkrati še doda, da nihče drug nima pravice presoditi drugače. Nasprotno – ima jo sodišče, ne samo pravico, temveč tudi dolžnost, če gre za sum, da je bilo ravnanje novinarja nezakonito.
Vsebina naših pogovorov mora ostati v domeni zakonitega prisluškovanja, ki ga lahko izvajata le policija in SOVA
Ker sem leta 2013 ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov podala jaz kot takratna informacijska pooblaščenka, naj pojasnim ozadje te ovadbe. Moj namen ob podaji te konkretne ovadbe je bil opozoriti na prekomernost posega v komunikacijsko zasebnost, ki, dajmo se tega zavedati, postaja zadnji branik človekove svobode. Nikakor ni bil namen novinarjem natikati nagobčnike in omejevati pravico do svobode izražanja. Morda bo bralcem in novinarjem bolj jasno, če zgodbo obrnem. Kako bi se počutili novinarji, če bi njihova pisanja med virom in njimi prišla v javnost? Verjemite mi, da bi pri marsikomu verjetno lahko z lahkoto zagovarjali javni interes in recimo javnosti pokazali, kako nastaja neka zgodba, komu je novinar poslušen, kdo je “naročnik” zgodbe. Če bi takšna ravnanja ostala nekoznovana, bodo hitro postala stalna praksa. Medijski umori s posegom v zasebnost so nekaj, na kar mora novinarska stroka biti posebej previdna in na ta element novinarskega dela posebej pozorna.
Iskreno verjamem, da nekje mora biti meja in mi je žal, da novinarski ceh brani metode poročanja, ki mu niso v čast. Skratka, v razkrivanju komunikacije menim, da javni interes ne prevlada per se, da mora novinar 3 krat premisliti, ali bo neko konkretno vsebino objavil brez presoje o sorazmernosti in se pri tem zavedati svoje odgovornosti. Ne morem sprejeti stališča, da se novinarjev ne more poklicati na odgovornost in pavšalne ocene, da ne bi smeli biti deležni kazenskih postopkov. SO ODGOVORNI in za svoja dejanja naj nosijo tudi posledice. Sodišča pa so tista, ki tudi medijem morajo in zmorejo postaviti meje. Drugega v družbi kot sodnika na koncu ni.
Kot družba potrebujemo sodno prakso tudi s tega področja, sodne odločitve so namreč pokazatelj tako novinarjem kot posameznikom, kaj je še dopustno objavljati pod plaščem javnega interesa in kaj absolutno ni. Žal se bojim, da bo ta primer oktobra letos zastaral, kar ni dobro – ne za novinarje, ne za posameznike, ki se proti prekomernim posegom medijev učinkovito borijo lahko le preko sodstva.