Vprašanje dopustnosti evtanazije je večplastno, etično, pravno, sociološko… in nanj ni enostavno odgovoriti. Če se poskušam postaviti v vlogo nekoga, ki je neozdravljivo bolan, to ve in nemočno fizično in psihično trpi, se kot naraven odgovor ponuja naklonjenost pomoči pri nebolečem (neizogibnem) koncu. V resnici pa ne vem, kako bi se odločila, če bi se res znašla v takšnem položaju in upam, da mi nikoli ne bo treba razmišljati o tem. Predvsem bi bila zame pomembna volja neozdravljivo bolnega. Ker pa bi jo ta oblikoval na osnovi mnenj zdravnikov, se vprašanje dopustnost evtanazije (pod določenimi pogoji) na koncu prepleta z vprašanjem zaupanja v zdravniško presojo; ali je stanje res nepopravljivo in čas, ki je preostal, zaradi tegob bolezni, ne bo veliko vreden. Kadar je stanje res končno in bolnik umira, bi mu bilo primerno dati možnost odločitve, ali bo pustil naravi, da opravi svoje, ali pa bo čas odhoda izbral sam (tudi tako, da mu pri odhodu nekdo “pomaga”).