Zastaralni roki so pomembni in jih je potrebno vzeti v obzir pri uveljavljanju morebitnih zahtevkov pri zdravniških napakah ali opustitvi pojasnilne dolžnosti.
Pogodbeni odnos
Izvedba medicinskega posega v skladu s profesionalno skrbnostjo po pravilih stroke in pravilna izvedba pojasnilne dolžnosti sta po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse, ki je sledila večinskemu stališču teorije, del pogodbenih obveznosti zdravnika (20. člen Zakona o pacientovih pravicah v zvezi s prvim odstavkom 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti).
Pravni temelj razmerja med zdravnikom in pacientom je namreč v pogodbi o zdravstvenih storitvah, ki predstavlja temeljno podlago pravic in obveznosti pacienta ter zdravnika ter zdravstvenega izvajalca. Izjema od pogodbenega načela velja le v primerih, ko mora zdravnik opraviti nujen medicinski poseg, pacient pa je v stanju, ki mu ne dopušča oblikovanja lastne volje.[1]
Pogodbene obveznosti
Obveznost pacienta je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene zdravstvene storitve, ki ima običajno značilnost obligacije prizadevanja, torej ne gre za to, da mora zdravnik doseči določen rezultat, temveč si mora za to (le) prizadevati.[2] Oziroma drugače povedano zdravnik torej ne obljublja določenega rezultata, ampak se le trudi, da pacientu pomaga.
Poslovna odškodninska odgovornost
Če zdravnik ne ravna tako, kot bi moral po pravilih stroke, in če zaradi tega pacient utrpi škodo, ima lahko pravico do odškodnine. Prav tako se lahko zahteva odškodnina, če zdravnik ni pravilno pojasnil tveganj, povezanih s postopkom.
Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in pacientu nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja, zdravnik oziroma zdravstvena ustanova pa odgovarja na temelju poslovne odškodninske odgovornosti (odgovornost na temelju medicinske napake). Zdravnik oziroma zdravstvena ustanova pa lahko odgovarja za pravno priznano škodo tudi, če je bil medicinski poseg opravljen v skladu z medicinsko doktrino oziroma lege artis, če je zdravnik opustil svojo pojasnilno dolžnost in se je uresničilo katero od tistih tveganj, na katere bi moral biti pacient opozorjen (odgovornost na temelju opustitve pojasnilne dolžnosti).
Po deliktni podlagi je mogoče obravnavati le nujno medicinsko pomoč, ki jo zdravnik nudi pacientu, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposoben odločati o sebi ali ni zmožen izraziti svoje volje (12. točka drugega člena in 28. člen ZPacP), skladno z ustaljeno sodno prakso.
Zastaralni rok
Odškodninska terjatev za škodo, nastalo s kršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Za zastaranje pogodb o zdravstvenih storitvah ni predpisan poseben rok, zato odškodninske terjatve za škodo iz teh pogodb zastarajo v splošnem petletnem roku. Tako za odškodninski zahtevek oškodovancev, ki uveljavljajo odškodnino zaradi kršitve pogodbe o zdravstvenih storitvah oziroma zaradi zdravniške napake ali neizvedene pojasnilne dolžnosti, torej velja splošni zastaralni rok petih let iz 346. člena Obligacijskega zakonika.
Časovni okvir za uveljavljanje odškodninske terjatve je torej približno pet let od trenutka, ko je pacient izvedel za škodo in kdo je odgovoren. To je lahko po zaključku zdravljenja ali takrat, ko se ugotovi, da se je nekaj hudo zalomilo.
Začetek teka rokov
Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti. Pri odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti pa je pomembno še, da oškodovanec izve za škodo. To pomeni, da je (tudi) za pričetek petletnega teka zastaralnega roka zaradi kršitve poslovne obveznosti zaradi zatrjevane medicinske napake in kršitve pojasnilne dolžnosti treba ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel, da je zdravnik kršil pogodbo (storil medicinsko napako oziroma ni opravil potrebne pojasnilne dolžnosti).
Sodna praksa veže začetek zastaranja na trenutek, ko je škoda določljiva in ko je oškodovanec izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode ter je imel vse realne možnosti za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Pomembno je védenje oškodovanca oziroma vsaj možnost njegove seznanitve z obsegom škode in s povzročiteljem.
V večini primerov na tem področju zastaranje tako začne teči z zaključkom zdravljenja oziroma s trenutkom, ko se je oškodovančevo zdravstveno stanje tako ustalilo, da je bilo mogoče s pretežno stopnjo verjetnosti predvideti vse posledice škodnega dogodka, ko je torej škoda določljiva.
Pri zapletenih zadevah, kot so zdravstveni primeri, je smiselno poiskati pomoč odvetnika, ki ima že izkušnje na tem področju. Z odvetnikovim strokovnim znanjem boste lažje razumeli svoje pravice in se pravilno odločili glede nadaljnjih korakov.
Napisala odvetnica in partnerica Katarina Emeršič Polić, mag. prav.
[1] Polajnar-Pavčnik, A.: Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom; Pravo in medicina, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1998 – zbirka Pravna obzorja, str. 92-98; Ovčak Kos M., Božič Penko A., Dileme v primerih odškodninskega prava v zvezi z odgovornostjo za medicinsko napako (1.), Odvetnik št. 5 (83), 2017.
[2] Polajnar-Pavčnik, A.: Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom; Pravo in medicina, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1998 – zbirka Pravna obzorja, str. 94.