V članku obravnavamo kompleksno vprašanje procesne legitimacije v primeru spremembe preživnine ob polnoletnosti preživninskega upravičenca. Konkretni primer, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, poudarja pomen ustrezne procesne prakse in zastopstva, ki lahko pomaga pri premagovanju pravnih zapletov v podobnih situacijah.
Vloga prve predlagateljice – matere
Nepravdni postopek za spremembo preživnine za (tedaj) mladoletno hčer je vložila mati (prva predlagateljica), v postopku je zahtevala zvišanje preživnine, določene s sodno poravnavo z nasprotnim udeležencem (očetom) ter tudi spremembo stikov.
Polnoletnost otroka
Tekom postopka je hči postala polnoletna, po polnoletnosti se je v postopku pričela njena udeležba kot druge predlagateljice. Sodišče prve stopnje je predlog predlagateljice (matere) zavrnilo. V času izdaje sklepa sodišče prve stopnje je bila hči že polnoletna.
Pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča
Zoper zavrnilni sklep se je v delu, s katerim je bil zavrnjen predlog za zvišanje preživnine, pritožila mati (prva predlagateljica), vendar je višje sodišče njeno pritožbo v tem delu zavrglo. Sodišče druge stopnje je v tem delu svojo odločitev obrazložilo, da je hči tekom postopka postala polnoletna in da mati (prva predlagateljica) ni več aktivno procesno legitimirana, da od nasprotnega udeleženca uveljavlja zvišanje preživnine, posledično pa naj ne bi imela več pravnega interesa za vložitev pritožbe.
Revizija
O zadevi je po vložitvi revizije prve predlagateljice (matere) odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije in dne 6. 9. 2023 izdalo sklep pod opr. št. II Ips 53/2023, s katerim je reviziji ugodilo, sklep pritožbenega sodišča v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v nov pritožbeni postopek.
Osrednje vprašanje
Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS, je bilo pri odločanju osrednje vprašanje, ali ima revidentka (mati) procesno legitimacijo za vložitev pritožbe. To imajo skladno z 32. in 33. členom Zakona o nepravdnem postopku formalni in materialni udeleženci. Vrhovno sodišče se je pri odločanju o reviziji ukvarjalo z vprašanjem, ali je pritožbeno sodišče glede na vse okoliščine primera prvo predlagateljico (mater) prikrajšalo v njeni pravici do pravnega sredstva po 33. členu ZNP-1 v nasprotju z njenim statusom upravičene osebe po 32. členu ZNP-1.
Status udeleženca postopka
Vrhovno sodišče RS se je ukvarjalo z vprašanjem razmerja med statusom materialnega in formalnega udeleženca postopka ter procesnim položajem prve predlagateljice v konkretnem postopku. Ugotovilo je, da mora ZNP-1 nuditi procesno prožnost udeležbe v postopku tudi materialnim udeležencem, torej osebam, katerih pravni pravni interes bi bil lahko prizadet s sodno odločbo, če taka oseba prijavi udeležbo za opravo procesnih dejanj, za katera izkaže pravni interes. O tem odloča sicer sodišče prve stopnje s sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba.
V konkretnem primeru sodišče prve stopnje o (procesni) udeležbi matere od polnoletnosti hčere ni odločalo (predlog v postopku je vložila mati še pred polnoletnostjo hčere) in posledično ni izdalo posebnega sklepa, pač pa je končni sklep tudi vročalo prvi predlagateljici (z vsebino pouka o roku za vložitev pritožbe), saj je mati status formalnega udeleženca postopka ves čas imela. Sama je bila namreč tista, ki je predlog vložila, zato priznavanja statusa udeleženca po 22. členu ZNP-1 ni bilo potrebno.
Odločitev Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče RS je zapisalo:
»Sodišče prve stopnje je predlagateljico tudi obravnavalo kot formalno udeleženko, o njenem predlogu tudi odločilo, sklep vročilo predlagateljici, ta se je zoper njega pritožila in sodišče prve stopnje (ki je sicer pristojno presojati pravni interes za vložitev pravnega sredstva – prvi odstavek 33. člena ZNP-1) je nato pritožbo predložilo v odločanje pritožbenemu sodišču. To pa je nato pritožbo formalne udeleženke (ki je po prvem odstavku 32. člena ZNP-1 upravičena oseba za vložitev pravnega sredstva) zavrglo. Tega pritožbeno sodišče ne bi smelo storiti niti s pritožbo materialnega udeleženca, ki mu udeležba na prvi stopnji še ni bila priznana – ne da bi poprej sodišče prve stopnje presodilo, da za vložitev pravnega sredstva nima pravnega interesa (zadnji stavek prvega odstavka 32. člena ZNP-1), o čemer bi moralo odločiti s sklepom, zoper katerega bi imel pritožnik nato posebno pritožbo. Tembolj je procesno nedopustno zavreči pritožbo nekoga, ki ima status formalnega udeleženca.«
Vsekakor zanimiva sodba in zanimiv primer, ki se povsem lahko pripeti. Zatorej je toliko pomembneje, da ima posameznik ustrezno pravno zastopstvo, ki take prepreke lahko predvidi in jih ustrezno premosti.
Napisala: Manca Trček