Odvetnica Jasna Zakonjšek

Ali pravica do pozabe ogroža pravico do svobode izražanja?

Po tem članku preberite še članek dr. Nataše pirc Musar kot odgovor na razmišljanja kolegice odvetnice

UVOD

Evropejci ob omembi pravice do pozabe najprej pomislimo na tako imenovano zadevo »Google Španija«,[1] v okviru katere je Sodišče Evropske unije (SEU) odločalo o obstoju in dometu pravice do pozabe. V Združenih državah Amerike (ZDA), kjer pravice do pozabe ne poznajo, pa se je vnela razprava, ali bi bilo smiselno, da bi ZDA »uvozile« evropsko pravico do pozabe v svoj pravni red.[2] Ob tem se pogosto izpostavlja tragični primer osemnajstletne Nikki Catsouras.[3] Nikki Catsouras je  jeseni leta 2006 izgubila življenje v prometni nesreči. Zaletela se je v betonski zid, pri čemer je bila obglavljena. Policisti so zavarovali kraj nesreče in, skladno s protokolom, fotografirali prizorišče, vključno z Nikkinim obglavljenim truplom. Tragična nesreča je za Nikkine svojce dobila povsem nove razsežnosti, ko so nekaj dni po njeni smrti izvedeli, da so slike Nikkinega obglavljenega telesa zaokrožile po internetu. Ugotovilo se je, da sta dva uslužbenca policije fotografije poslala po e-pošti svojim prijateljem z namenom zabave na noč čarovnic, fotografije pa so se nato razširile po internetu. Nikkini starši so se podali na dolgo in mučno pravno bitko, vendar odstranitve fotografij z interneta niso mogli doseči, ker ameriški pravni sistem ne pozna pravice do pozabe. Dosegli so izplačilo odškodnine (2,4 milijona dolarjev)[4] zaradi posega v osebnostne pravice (poseg v pravico do pietete), ameriški pravni red pa jim ne daje pravne podlage za zahtevek za odstranitev fotografij z interneta.

Če bi se tragični primer Nikki Catsouras zgodil v Evropi, bi bile možnosti Nikkinih staršev, da s sklicevanjem na pravico do pozabe dosežejo odstranitev fotografij obglavljene hčerke s spletnih strani in družabnih omrežji bistveno drugačne prav zaradi pravice do pozabe, ki jo uživamo Evropejci. Vendar je ob navdušenju, s katerim je v splošni javnosti v Evropi sprejeta pravica do pozabe, treba opozoriti, da pravica do pozabe vedno trči s pravico do svobode izražanja in da je velika večina primerov, ko posamezniki uveljavljajo pravico do pozabe, bistveno drugačna od tragičnega primera Nikki Catsouras.

Pozor, pravica do pozabe na pohodu!Naj naštejem nekaj primerov:

Kirurginja je zahtevala od iskalnika Google, da odstrani povezavo do »črne liste«, ki se je pojavila, če si v iskalnik vtipkal ime kirurginje. Kirurginja je bila uvrščena na »črno listo«, ker je bila suspendirana zaradi strokovnih napak v postoperativni negi. Na pritožbeni stopnji se je njena kazen spremenila v pogojni suspenz, kar pomeni da je lahko operirala pod nadzorom, na »črni listi« pa je bila, skupaj z drugimi zdravniki s črne liste, še vedno označena kot kirurginja, katere naj se pacienti izogibajo.[5]

Doktor prava in predavatelj na eni od pravnih fakultet se je prijavil na tri razpise za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Časopis je o razpisih za sodnike ESČP objavil več člankov na svoji spletni strani, med drugim tudi dva članka, kjer je izpostavil, da je kandidat obsojen zaradi nasilja v družini in problematizira njegovo ustreznost za sodnika ESČP, saj se za to pozicijo zahteva tudi visok moralni ugled.[6] Doktor prava na nobenem izmed razpisov ni bil izbran. Doktor prava je zoper medij vložil tožbo na odstranitev člankov, ker naj javni interes za njihovo objavo na spletni strani medija ne bi bil več podan od trenutka, ko se je zaključil zadnji izmed treh razpisov za sodnika ESČP. Pomembno je poudariti, da vsebina člankov ni problematizirana. Obsodba zaradi nasilja v družini je postala kasneje tudi pravnomočna. Poleg izbrisa člankov s spletne strani medija nekdanji kandidat za sodnika ESČP terja tudi odškodnino za škodo, ki mu, kot pravi, nastaja ves čas, ko sta članka še dostopna na spletni strani medija.

Časopis je o dveh odvetnikih napisal, da sta se dokopala do velikega bogastva s tem, ko sta kot stečajna upravitelja družb v državni lasti sodelovala v sumljivih pravnih poslih s politiki. Odvetnika sta zoper novinarja in odgovornega urednika časopisa vložila tožbo zaradi posega v čast in dobro ime. Odvetnika sta uspela z odškodninsko tožbo in z zahtevkom za opravičilo, ker je sodišče ugotovilo, da je bil članek napisan na podlagi govoric in da novinarja nista izpolnila niti osnovnih korakov, ki bi bili potrebni za preveritev resničnosti zapisanih informacij. Odvetnika sta nato zoper isti medij vložila novo tožbo, tokrat z zahtevkom, da se sporni članek, ki je bil še vedno objavljen, odstrani s spletne strani medija.[7]

Že iz teh nekaj primerov je razvidno, da se zahtevki iz naslova pravice do pozabe zelo razlikujejo, zato je zelo težko, če ne nemogoče, postaviti pravila, ki bi jih lahko enostavno uporabili, ko si nasproti stojita pravica do pozabe in pravica do svobode izražanja. Vedno je potrebno tehtanje teh dveh pravic in odločanje od primera do primera. Da pa odločitve ne bi bile arbitrarne in napačne, se je dobro spomniti na pomen vsake izmed teh dveh pravic ter na sodne odločitve iz naslova kolizije pravice do pozabe in pravice do svobode izražanja, ki jih je sicer v tem trenutku še zelo malo, a gotovo bodo prav te odločitve tiste, na katere se bomo sklicevali odvetniki v zadevah, kjer bo pravica do pozabe trčila s pravico do svobode izražanja.

PRAVICA DO SVOBODE IZRAŽANJA

Pomen pravice do svobode izražanja je priznan tako v praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije kot v praski ESČP. Svobodi izražanja se namenja posebna pozornost, saj kršitev svobode izražanja ne prinaša hujših posledic le za tistega, ki želi javnost o nečem obvestiti, ampak tudi za demokracijo. Svoboda izražanja ne pomeni le pravice širiti mnenja, ampak pomeni tudi pravico javnosti, da sprejema mnenja. Pravica do svobode izražanja je »v načelu varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.«[8] Pravica do svobode izražanja je deležna takšnega varstva zato, da se zagotovi svobodna razprava v zadevah splošnega pomena, pri čemer pa so med zadevami splošnega pomena, ki naj bodo v demokratični družbi deležne odprte in javne razprave, »na prvem mestu tiste,  ki so predmet političnega odločanja.«[9] Poleg tega, da je svoboda izražanja že per se pomembna ustavna vrednota in cilj, pa je obenem in predvsem tudi »temelj in nepogrešljiv pogoj skoraj vsake druge oblike svobode.«[10] Zaradi tega svoboda izražanja zaseda osrednje mesto v ustavni hirearhiji vrednot.[11]

Nič drugače ne izhaja iz odločb ESČP,[12] ki poudarjajo pomen svobode izražanja za demokracijo, saj le mediji, ki lahko brez strahu poročajo o temah v javnem interesu, in državljani, ki imajo dostop do informacij, lahko sodelujejo v procesu demokratičnega določanja. ESČP pa se je srečalo tudi z vprašanjem pomena spletnih medijskih arhivov. Presodilo je, da so spletni arhivi medijev varovani v okviru pravice do svobode izražanja, saj se s tem, ko se javnosti omogoča dostop tudi do starejših medijskih objav, omogoča oblikovanje demokratične razprave o zadevah, ki so v javnem interesu.[13]  ESČP je torej poudarilo, da je dolžnosti medijev, da omogočijo javnosti dostop do starejših medijskih novic in na ta način prispevajo k javni razpravi v demokratični družbi.

PRAVICA DO POZABE

Sodba »Google Španija« 

Pravica do pozabe je v evropskem prostoru prisotna že dlje časa, a v splošni pa tudi v pravni javnosti je dobila pozornost in veljavo s sodbo v t. i. zadevi »Google Španija«.[14] Ker je zadeva dobro znana, naj opozorim le na nekatere vidike, ki so sicer deležni morda nekoliko manjše pozornosti, so pa pomembni predvsem, ko pravica do pozabe trči s pravico novinarske svobode izražanja.

Skoraj vse zahteve za izbris člankov s spletnih arhivov, ki jih dobivajo medijske hiše, se namreč sklicujejo na sodbo »Google Španija«, čeprav se sodba izrecno nanaša le na dolžnost iskalnikov, kot je Google, da odstranijo članek s seznama svojih zadetkov (v angleščini se uporabljata izraza delisting in deindexing). Sodba se torej ne nanaša na medije, saj je že španski organ za varstvo osebnih podatkov (AEPD) zavrnil pritožbo gospoda Gonzaleza v delu, v katerem je zahteval od medija La Vanguardia, da s svoje spletne strani odstrani informacijo o dražbi njegove nepremičnine. Španski organ za varstvo osebnih podatkov je namreč presodil, da je bila objava podatkov pravno utemeljena (časopis je podatke o stečaju gospoda Gonzaleza objavil na svoji spletni strani na podlagi odredbe ministrstva) in je zato zavrnil Gonzalezovo zahtevo, da bi moral medij zaradi zastarelosti prispevka tega odstraniti s svoje spletne strani. Sodba »Google Španija« torej le iskalnikom, ne pa tudi medijem, nalaga, da, ko gre za iskanje po imenu in priimku osebe, s seznama zadetkov odstranijo povezave do objav, ki so neprimerne, neustrezne, neažurne ali pretirane glede na namene obdelave in pretečen čas.

Svojo odločitev je SEU utemeljilo na dejstvu, da ni sporno, da ima »dejavnost iskalnika odločilno vlogo pri globalnem širjenju navedenih podatkov, saj jih daje na voljo vsem internetnim uporabnikom, ki izvedejo iskanje na podlagi imena zadevne osebe, vključno z internetnimi uporabniki, ki sicer ne bi našli spletne strani, na kateri so objavljeni ti podatki.«[15] »Poleg tega je lahko posledica organiziranja in kopičenja na internetu objavljenih informacij, ki se izvedeta z iskalniki, zato da se uporabnikom olajša dostop do njih, da ti uporabniki – če te informacije iščejo z vnosom imena fizične osebe – na podlagi seznama zadetkov dobijo strukturiran pregled na internetu dostopnih informacij o tej osebi, ki jim omogoča sestaviti bolj ali manj podroben profil zadevne osebe.«[16] Posebno vlogo oziroma moč iskalnikov in iz tega izvirajočo potrebo po omejevanju v smislu pravice do pozabe, je sodišče poudarilo tudi v nadaljevanju sodbe:  »V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da lahko, kot je bilo ugotovljeno v točkah od 36 do 38 te sodbe, obdelava osebnih podatkov, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki jo izvede upravljavec iskalnika, bistveno vpliva na temeljne pravice spoštovanja zasebnosti in varstva osebnih podatkov, če se iskanje s tem iskalnikom izvede na podlagi imena fizične osebe, ker navedena obdelava vsakemu internetnemu uporabniku omogoči, da na podlagi seznama zadetkov dobi strukturiran pregled na internetu dostopnih informacij o tej osebi, ki se lahko z več vidikov nanašajo na njeno zasebno življenje in ki jih brez navedenega iskalnika ne bi bilo mogoče povezati ali pa bi jih bilo zelo težko povezati, in tako sestavi bolj ali manj podroben profil te osebe. Poleg tega je učinek poseganja v navedene pravice zadevne osebe še večji zaradi pomembne vloge interneta in iskalnikov v sodobni družbi, saj so zaradi njih informacije, vsebovane na takem seznamu zadetkov, vseprisotne (glej v tem smislu sodbo eDate Advertising in drugi, C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točka 45).«[17]

Glede objav na spletnih straneh medijev je SEU v sodbi opozorilo, da je treba razlikovati med iskalniki in mediji. Če je objava izvedena zgolj v novinarske namene, je lahko izvzeta iz zahtev Direktive 95/46/ES (ki je veljala pred Splošno uredba o varstvu podatkov – GDPR), med tem ko to ni mogoče za obdelavo, ki jo izvede upravljavec iskalnika.[18] Sodišče tudi poudarja, da »vključitev spletne strani in na njej vsebovanih informacij, ki se nanašajo na posamezno osebo, v seznam zadetkov, ki se prikaže po iskanju, opravljenem na podlagi imena te osebe, ki bistveno olajša dostopnost teh informacij vsem internetnim uporabnikom, ki iščejo informacije o zadevni osebi, in ki lahko bistveno pripomore k širjenju navedenih informacij, lahko pomeni hujše poseganje v temeljne pravice do zasebnosti zadevne osebe kot objava, ki jo izvede izdajatelj te spletne strani«.[19]

Iz sodbe torej jasno izhaja, da spletnih strani medijev in spletnih iskalnikov ni mogoče enačiti, ker dejavnost slednjih zaradi možnosti ustvarjanja profila in globalne dostopnosti bistveno bolj posega v osebnostne pravice posameznika, mediji pa so zaradi svojega pomena za demokratičnost družbe varovani oziroma bi morali biti varovani v okviru pravice do svobode izražanja, zaradi česar so le izjemoma lahko deležni posegov v svobodno izvrševanje te pravice. Tudi v prvih odzivih na sodbo, ki so bili zelo burni, še posebej v ZDA in Veliki Britaniji, se je poudarjalo, da gre za sodbo, ki nalaga obveznost odstranitve zastarelih, nerelevantnih zadetkov iskalnikom ter da ne gre za cenzuro, ker bodo vsebine, ki so bile sicer odstranjene s seznamov iskalnikov, še vedno dostopne na izvornih spletnih straneh, kot so na primer medijske spletne strani. Poudarjalo se je torej, da ne gre za prekomeren poseg v svobodo izražanja, ker se informacije ne brišejo s spleta, ampak se le oteži njihova dostopnost na način, da se zbrišejo s seznama zadetkov, ki ga ustvari iskalnik, ko vanj vpišemo ime določene osebe.[20] Danes, nekaj let po sodbi »Google Španija« lahko že rečemo, da so ti poudarki izginili iz razprave, oziroma da se jih v želji po uveljavitvi pravice do pozabe spregleda in to kljub temu, da na pomen medijskih spletnih objav oziroma medijskih spletnih arhivov opozarja tudi Splošna uredba o varstvu podatkov, ki se je začela uporabljati maja 2018.

SPLOŠNA UREDBA O VARSTVU PODATKOV

Največ pozornosti v zvezi s Splošno uredbo o varstvu podatkov (Splošna uredba)[21] je bila deležna prav pravica do pozabe, ki je urejena v 17. členu Splošne uredbe.  V prvem odstavku 17. člena Splošne uredbe so našteti razlogi, ki dajejo posamezniku (fizični osebi) pravico terjati od upravljavca osebnih podatkov njihov izbris, in sicer:

(a)  osebni podatki niso več potrebni v namene, za katere so bili zbrani ali kako drugače obdelani;

(b)  posameznik prekliče privolitev, na podlagi katere poteka in kadar za obdelavo ne obstaja nobena druga pravna podlaga;

(c)  posameznik obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(1), za njihovo obdelavo pa ne obstajajo nobeni prevladujoči zakoniti razlogi, ali pa posameznik obdelavi ugovarja v skladu s členom 21(2);

(d)  osebni podatki so bili obdelani nezakonito;

(e)  osebne podatke je treba izbrisati za izpolnitev pravne obveznosti v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za upravljavca;

(f)   osebni podatki so bili zbrani v zvezi s ponudbo storitev informacijske družbe iz člena 8(1), ki se nanaša na otroke.

V drugem odstavku istega člena je zapisana dolžnost obvestiti druge upravljavce o izbrisu osebnega podatka, da se nato izbrišejo morebitne povezave do teh osebnih podatkov in njihove kopije.

Že v tretjem odstavku 17. člena Splošne uredbe pa so določene izjeme od prvega in drugega odstavka 17. člena Splošne uredbe in prva od izjem je svoboda izražanja. Prvi in drugi odstavek 17. člena Splošne uredbe se ne uporabljata, če je obdelava osebnih podatkov potrebna za uresničevanje pravice do svobode izražanja. Enako velja tudi, če gre za arhiviranje v javnem interesu ali za zgodovinskoraziskovalne namene. Dodatno pa je to izpostavljeno še v posebnem, 85. členu Splošne uredbe, ki nosi naslov »Obdelava ter svoboda izražanja in obveščanja« in določa:

  • Države članice z zakonom usklajujejo pravico do varstva osebnih podatkov na podlagi te uredbe s pravico do svobode izražanja in obveščanja, vključno z obdelavo v novinarske namene ali zaradi akademskega, umetniškega ali književnega izražanja.
  • Za obdelavo v novinarske namene ali zaradi akademskega, umetniškega ali književnega izražanja države članice določijo izjeme ali odstopanja od poglavja II (načela), poglavja III (pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki), poglavja IV (upravljavec in obdelovalec), poglavja V (prenos osebnih podatkov v tretje države ali mednarodne organizacije), poglavja VI (neodvisni nadzorni organi), poglavja VII (sodelovanje in skladnost) in poglavja IX (posebni primeri obdelave podatkov), če so potrebni za uskladitev pravice do varstva osebnih podatkov s svobodo izražanja in obveščanja.
  • Vsaka država članica Komisijo uradno obvesti o določbah zakonov, ki jih sprejme v skladu z odstavkom 2, brez odlašanja pa tudi o vsakršni naknadni spremembi teh predpisov ali spremembah, ki nanje vplivajo.
  • Vse to je bolj jedrnato zapisano v uvodnih določbah Splošne uredbe, kjer je pravica do svobode izražanja ponovno izpostavljena kot eden od razlogov za zavrnitev zahteve za izbris osebnega podatka:

» Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral imeti pravico do popravka osebnih podatkov v zvezi z njim in „pravico do pozabe“, kadar hramba takih podatkov krši to uredbo ali pravo Unije ali pravo države članice, ki velja za upravljavca. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral imeti zlasti pravico do tega, da se njegovi osebni podatki izbrišejo in se ne obdelujejo več, kadar osebni podatki niso več potrebni za namene, za katere so bili zbrani ali kako drugače obdelani, kadar posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, prekliče svojo privolitev ali ugovarja obdelavi osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, ali kadar obdelava njegovih osebnih podatkov kako drugače ni v skladu s to uredbo. Ta pravica je zlasti pomembna, kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, dal svojo privolitev kot otrok in se ni v celoti zavedal tveganj, povezanih z obdelavo, ter želi pozneje take osebne podatke odstraniti, zlasti z interneta. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi moral imeti možnost, da to pravico uresničuje ne glede na dejstvo, da ni več otrok. Vendar bi morala biti nadaljnja hramba osebnih podatkov zakonita, če je to potrebno za uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja, izpolnjevanje pravnih obveznosti, izvajanje nalog v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu, iz razlogov javnega interesa na področju javnega zdravja, za namene arhiviranja v javnem interesu, znanstveno- ali zgodovinskoraziskovalne namene ali statistične namene ali za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov.«[22]

Tudi v Splošni uredbi je torej izrecno priznan pomen svobode izražanja, še posebej novinarskega izražanja, ter tudi pomen arhiviranja, kar je vse razlog za utemeljeno zavrnitev zahteve po izbrisu člankov s spletnih strani medijev oziroma z medijskih arhivov.[23]

SPLETNI MEDIJI IN PRAVICA DO POZABE

Čeprav bi lahko imeli vtis, da težava pri trku med pravico do pozabe in pravico do svobode izražanja nastane le v primeru, ko posameznik neposredno od medija zahteva izbris članka, pa se težave pojavijo že, ko posameznik od spletnega iskalnika (za primer vzemimo Google) zahteva izbris povezave do spletnega medija, kjer je objavljen članek o tem posamezniku.[24]

Posameznik najprej izpolni obrazec, v katerem navede, zakaj naj Google izbriše povezavo do spletnega članka. Google o utemeljenosti zahteve odloča na podlagi smernic, ki jih je sprejela Delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29 (Article 29 Working Party).[25] Te smernice vsebujejo tudi preglednico (na način vprašanje-odgovor) s kriteriji, ki naj bi upravljavcem pomagali pri odločitvi o (ne)utemeljenosti zahteve za izbris. Odločilne so lahko naslednje okoliščine: ali gre za javno osebo, ali gre za mladoletnika, ali je informacija točna, ali se informacija nanaša na poklicno ravnanje posameznika, ali gre za žaljivo informacijo, ali gre za dejstva ali pa za vrednostne sodbe, ali gre za občutljive osebne podatke, ali je informacija še ažurna, ali ima informacija nesorazmerno negativen učinek za posameznika, ali informacija ogroža posameznika, v kakšnem kontekstu je bila informacija objavljena, ali je bila objavljena v novinarskem prispevku, ali je objavo informacije nalagal zakon.

Ekipa (pravnikov) na Googlu nato tehta in se odloči za izbris povezave do določenega članka ali pa zavrne zahtevo posameznika. Že na tej točki je svoboda izražanja ogrožena, ker je Google, zaradi grozečih visokih kazni in dela, ki ga je treba vložiti v obrazložitev zavrnitve, veliko bolj motiviran h ugoditvam po izbrisu, na kar je opozoril že profesor Jonathan Zittrain v razpravi o tem, ali bi bilo smiselno, da tudi ZDA »uvozijo« pravico do pozabe, kot jo poznamo v Evropi.[26] Poleg tega je medij o izbrisu povezave do njegovega članka z iskalnika Google obveščen šele, ko je povezava že odstranjena, in torej nima možnosti že v prvi fazi navesti svojih argumentov. Medij ima sicer možnost od Googla zahtevati ponovno odločanje, a če Google vztraja pri izbrisu, mediju ostane le možnost (drage) tožbe proti Googlu, med tem ko ima posameznik v primeru zavrnitve možnost sprožiti postopek pred informacijskim pooblaščencem.

Kot kaže poročilo, je Google[27] do danes prejel 775.521 zahtev za odstranitev skoraj treh milijonov URL naslovov, odstranil jih je do danes 44,2 %. Z vidika pravice do svobode izražanja je pomenljiv podatek o kategoriji vlagateljev: na prvem mestu (44 %) so to mladoletniki, že druga največja skupina vlagateljev pa so državni uradniki in politiki (21,9 % oziroma v Sloveniji 27 %).

Nekateri mediji, na primer britanski BBC, so se na izbrise do povezav odzvali tako, da so na svojih spletnih straneh začeli objavljati vse svoje URL naslove, ki jih je Google izbrisal iz seznama zadetkov na določeno ime, pri tem so opozorili tudi na nekatere očitno napačne odločitve, ki so grobo posegle v svobodo izražanja, pa tudi v pravico izdajatelja medija do svobodne gospodarske pobude, saj se močno znižuje konkurenčnost spletnega medija, ki je manj prisoten pri iskalnikih zaradi izbrisov povezav do nekaterih medijskih člankov.[28]

Še hujši posegi v svobodo izražanja pa se lahko pojavijo, kadar posameznik neposredno od medija terja, da izbriše spletni članek, ki po mnenju posameznika ni več relevanten. To je pogost pojav, saj večji slovenski mediji dobijo po več zahtev tedensko iz naslova pravice do pozabe. Pri tem ne gre spregledati, da nekateri mediji obstajajo zgolj kot spletni mediji in torej nimajo zaslombe v arhivu tiskane izdaje. Predvsem pa je treba poudariti, da brisanje spletnih člankov pomeni spreminjanje zgodovine in čeprav se vrednost posamezne zgodbe v nekem trenutku morda ne zdi (več) pomembna, vsak članek, objavljen danes, sestavlja kolektivno zgodbo človeštva, ki ima velik pomen, ne samo za danes in jutri, ampak tudi za čas, ko si bodo naši potomci ustvarjali sliko o današnjem času tudi na podlagi spletnih časopisnih člankov. Iz vsakdanjih zgodb iz politike, kulture, črne kronike, športa in zabave je stkana zgodovina naših življenj, zato bi se morali, vedno, ko se presoja pravica do svobode izražanja v povezavi s pravico do pozabe, zavedati, da imajo spletni medijski arhivi naravo kulturnozgodovinske dediščine in se vanje ne bi smelo posegati. Ob sposobnosti analiziranja tako imenovanih »big data« bo v prihodnosti še bolj prišel do izraza pomen prav vsake novice, četudi morda z današnjega gledišča ni »zgodovinska.«

Poleg tega je zelo težko, če ne skoraj nemogoče, brez velikega tveganja za svobodo izražanja, določiti, da neka medijska objava ni več relevantna in naj jo zato medij izbriše iz svoje spletne strani. Kar morda danes ni relevantno, bo lahko že jutri (spet) zelo pomembno, a če bodo članki izbrisani, do pomembnih informacij ne bo več mogoče priti, še posebej v dobi, ko se večina poklicev, tudi novinarji, vse bolj zanašajo pri svojem delu na spletne arhive. Lahko si predstavljamo situacijo, da se bo nekdo, preden bo kandidiral za kakšno pomembno in vplivno funkcijo, odločil, da bo počistil neprijetne objave o sebi s sklicevanjem, da ni oseba javnega pomena in da je informacija o njem neaktualna, zato naj jo medij izbriše. Poleg tega je možno, da nek članek ni relevanten za splošno javnost, še vedno pa je pomemben za nek del javnosti.

Da gre pri brisanju spletnih člankov in tudi pri zahtevah za spreminjanje spletnih člankov za spreminjanje zgodovine, se najbolj nazorno pokaže pri zahtevkih, ki so zelo pogosti, ko gre za zahtevke proti medijem. Najpogosteje zahtevajo izbris člankov osebe, ki so bile v kazenskem postopku, po preteku časa pa želijo izbris članka oziroma delov članka, kjer so omenjene. Ker ni tako redko, da je udeležencev kaznivega  dejanja več, bi šlo pri spreminjanju članka na način, da se eno osebo »izbriše« iz poročanja, za potvarjanje dejstev. V primerih, ko je bila osebi kasneje izrečena oprostilna sodba ali se je postopek na drug način končal zanjo ugodno, so mediji pripravljeni to objaviti kot dodatek h članku, a največkrat posamezniki na tako rešitev ne pristajajo in zahtevajo izbris. Pogosto navajajo, da so zaradi članka, ki je sicer korektno poročal o njihovi kriminalni preteklosti, zdaj diskriminirani v družbi, čeprav se je kaznivo dejanje že izbrisalo iz njihove evidence. Pri tem je treba opozoriti, da v takih primerih največkrat pravijo, da ne dobijo službe, ker jih delodajalci »pogooglajo«, kar pomeni, da težava ni v medijski spletni strani, ampak v iskalniku. Predvsem pa je neutemeljeno poseči v pravico do svobode izražanja zaradi diskriminatornih ravnanj kadrovske službe.

ZAKLJUČEK

O konfliktu med pravico do svobode izražanja in pravico do pozabe je ESČP do zdaj odločalo v dveh zadevah, in sicer leta 2013 v zadevi Wegrzynowski in Smolczewski proti Poljski  in leta 2018 v zadevi M. L. in W. L. proti Nemčiji .[29] V obeh zadevah je dalo prednost pravici do svobode izražanja pred pravico do pozabe. V obeh zadevah je poudarilo velik pomen spletnih medijskih arhivov za svobodo izražanja, katere del je tudi pravica javnosti, da je seznanjena tudi s preteklimi dogodki. Opozorilo je tudi na nevarnost spreminjanja zgodovine s tem, ko bi se odredilo umik članka s spletne strani medija.

Kako velik pomen ima svoboda izražanja pred ESČP, zelo nazorno kaže tudi dejstvo, da je bilo v zadevi Wegrzynowski in Smolczewski proti Poljski, ki je opisana tudi v uvodu tega prispevka (prva točka, tretja alineja), pravnomočno ugotovljeno, da je članek, katerega umik sta zahtevala poljska odvetnika Wegrzynowski in Smolczewski, protipravno posegel v njuno čast in dobro ime, a je kljub temu ESČP odločilo, da je zahteva za izbris tega članka predstavlja pretiran poseg v novinarsko svobodo izražanja. ESČP je dodalo, da bi bilo z vidika svobode izražanja sprejemljivo, če bi odvetnika zahtevala, da se h članku, kjer je bilo navedeno, da sta bila vpletena v sumljive posle, doda pripis, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bilo s člankom poseženo v njuno čast in dobro ime, ker navedbe iz članka temeljijo na nepreverjenih govoricah, česar pa pritožnika nista vtoževala. Zahteva za izbris članka pa je bila po mnenju ESČP en korak preveč v škodo svobode izražanja.

Glede na stališče ESČP obstaja upanje, da v (začetnem) navdušenju nad pravico do pozabe, vsaj strokovna javnost ne bo pozabila na pomen svobode izražanja in pomen spletnih medijskih arhivov in bo ob tehtanju imela pred očmi ne le posameznika, ki želi pozabo, ampak tudi medij in javnost, ki želi imeti dostop do informacij. Tehten razmislek, ko gre za konflikt pravice do svobode izražanja in pravice do pozabe je torej vedno potreben in posegi v svobodo izražanja naj bodo dopustni le v res izjemnih situacijah, kakršna je bila tragedija družine Nikki Catsouras. Za mlado demokracijo, kot je Slovenija, kjer vsakodnevno doživljamo poskuse spreminjanja zgodovine, je še toliko bolj pomembno, da se zavedamo pomena, ki ga ima svoboda izražanja za vse nas in se temu ustrezno odzivamo na poskuse njenega omejevanja.

Ljubljana, 18. 2. 2019

 _______________________

[1] SEU, zadeva Google Spain SL in Google Inc. proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD) in Mario    Costeja González, zadeva C-131/12, 13. 5. 2014.

[2] https://www.npr.org/2015/03/18/393643901/debate-should-the-u-s-adopt-the-right-to-be-forgotten-online

[3] https://www.newyorker.com/magazine/2014/09/29/solace-oblivion, https://www.sfchronicle.com/opinion/article/Graphic-photos-underscore-need-for-U-S-right-6400457.php

[4] Povzeto po Jeffrey Toobin, The Solace of Oblivion, In Europe, the right to be forgotten trumps the Internet, https://www.newyorker.com/magazine/2014/09/29/solace-oblivion

[5] Povzeto po Chuck Dinerstein, Do Physicians Have A ‘Right To Be Forgotten’?, https://www.acsh.org/news/2019/02/07/do-physicians-have-right-be-forgotten-13793.

[6] Meta Roglič in Ranka Ivelja, »Potreben je boljši nabor kandidatov«, Dnevnik, (zaenkrat še) dostopno na https://www.dnevnik.si/1042678182/slovenija/potreben-je-boljsi-nabor-kandidatov, in Ranka Ivelja, Na drugem razpisu ducat kandidatov«, Dnevnik, (zaenkrat še) dostopno na https://www.dnevnik.si/1042701183/slovenija/na-drugem-razpisu-ducat-kandidatov.

[7] Povzeto po Węgrzynowski and Smolczewski v. Poland, Application no. 33846/07, The circumstances of the case, točka I, https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-122365%22]}

[8] Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-226/95, 11. točka.

[9] Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-226/95, 12. točka.

[10] Odločba Ustavnega sodišča U-I-226/55 in L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, opomba št.1, 417. stran.

[11] L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, točka 1. a), 417. stran

[12] Freedom of expression in Europe, Case-law concerning Article 10 of the European Convention on Human Rights, https://www.echr.coe.int/LibraryDocs/DG2/HRFILES/DG2-EN-HRFILES-18(2007).pdf

[13] Zadeva M. L. in W. L. proti Nemčiji, ESČP v izjavi za medije: The public’s right to access archived material online took precedence over the right of convicted persons to be forgotten, ECHR 237 (2018), 28.6.2018, in

zadeva Wegrzynowski in Smolczewski proti Poljski,  ESČP v izjavi za medije: Newspaper was not obliged to completely remove from its Internet archive article found by a court to be inaccurate, ECHR 224 (2013), 16.07.2013.

[14] SEU, zadeva Google Spain SL in Google Inc. proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD) in Mario    Costeja González, zadeva C-131/12, 13. 5. 2014.

[15] SEU, zadeva Google Spain SL in Google Inc. proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD) in Mario    Costeja González, zadeva C-131/12, 13. 5. 2014, točka 36.

[16] Ibid., točka 37.

[17] Ibid., točka 80.

[18] Ibid., točka 85.

[19] Ibid., točka 87.

[20] V New Yorku so po sodbi »Google Španija« organizirali zanimivo razpravo z naslovom Should the US Adopt “The Right to be Forgotten?”, v okviru katere je ena ekipa uglednih strokovnjakov  navajala argumente v prid pravice do pozabe, druga pa proti. Več na https://www.intelligencesquaredus.org/debates/us-should-adopt-right-be-forgotten-online

[21]Uredba (EU) 2016/679, dostopna na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=uriserv:OJ.L_.2016.119.01.0001.01.SLV&toc=OJ:L:2016:119:FULL

[22] Uredba (EU) 2016/679, dostopna na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=uriserv:OJ.L_.2016.119.01.0001.01.SLV&toc=OJ:L:2016:119:FULL, točka 65.

[23] Ko govorimo o »medijskih arhivih«, se je dobro zavedati, da ne gre za dva ločeni enoti (»sveže« novice in medijski arhiv), ampak gre za enoten spletni prostor, kjer »sveže« novice na nek način izpodrivajo starejše članke, vse pa je še vedno objavljeno na enotni spletni strani medija.

[24] Več o postopku pred Googlom na Pogosta vprašanja o evropskih zahtevah za odstranitev rezultatov iskanja zaradi varovanja zasebnosti, https://support.google.com/transparencyreport/answer/7347822

[25] https://www.dataprotection.ro/servlet/ViewDocument?id=1080

[26] Več na https://www.intelligencesquaredus.org/debates/us-should-adopt-right-be-forgotten-online

[27] Odstranitve rezultatov iskanja na podlagi evropske zakonodaje o varstvu zasebnosti, https://transparencyreport.google.com/eu-privacy/overview?delisted_urls=start:1401235200000;end:1550448000000;country:SI&lu=submitter_types&submitter_types=country:SI;excludePrivateIndividuals:true

[28] Neil McIntosh, Managing Editor, BBC Online List of BBC web pages which have been removed from Google’s search results, http://www.bbc.co.uk/blogs/internet/authors/e7896818-cd4d-3506-911c-b6d43ac16740

[29] Zadeva M. L. in W. L. proti Nemčiji, ESČP v izjavi za medije: The public’s right to access archived material online took precedence over the right of convicted persons to be forgotten, ECHR 237 (2018), 28.6.2018, in zadeva Wegrzynowski in Smolczewski proti Poljski,  ESČP v izjavi za medije: Newspaper was not obliged to completely remove from its Internet archive article found by a court to be inaccurate, ECHR 224 (2013), 16.07.2013.