dr. Nataša Pirc Musar

Ob bok izvrstni razpravi, ki jo je spisala kolegica Jasna Zakonjšek, vendarle ne morem mimo tega, da je treba z malce drugega zornega kota osvetliti tudi pomen pravice do varstva osebnih podatkov in nove pravice, ki je zapisana v Splošni uredbi o varstvu podatkov (GDPR) – pravice do pozabe. Ta pravica je sicer zapisana v 17. členu GDPR, ki nosi naslov Pravica do izbrisa (»pravica do pozabe«).

Najprej o pravici do pozabe

S pravico do izbrisa iz zbirk osebnih podatkov, ki niso javno objavljene, že leta v praksi ni nikakršnih težav. Če posameznik dokaže nezakonitost vnosa ali nerelevantnost (vnos izven namena, nesorazmerna količina podatkov, ki jih za določen namen upravljalec ne potrebuje),  upravljalec tak osebni podatek praviloma izbriše in mu seveda nasproti ne stoji pravica do svobode izražanja.

Pravica do pozabe pa gre vendarle še korak naprej in je usmerjena predvsem v javne objave in v svetovni splet. Prav ta je namreč tisti, ki ne pozablja, ki vsakomur s preprostim klikom na miško omogoča dostop do podatkov brez ovir, 24 ur na dan, 365 dni na leto, za dostop ne potrebuješ nobenega razloga, nikomur ni treba razlagati ne namena za dostop ne nadaljnje uporabe tako pridobljenih podatkov.

Tisočkrat lahko pod članek, ki širi laži in objavlja osebne podatke, ki jih sicer ne bi smel, medij objavi popravek, a to posameziku ne pomaga nič. Duh je ušel iz steklenice oziroma so peresa (polnila) poletela iz blazine, ki jih je razneslo z vrha gore široko po dolini in jih je nemogoče poloviti ter jih spraviti nazaj v blazino, če hočete. Da ne govorim o tem, da slovenski Zakon o medijih (ZMed)[1] ne zapoveduje, da je treba demanti na spletni strani medija objaviti pod članek, ki se ga demantira, temveč v četrtem odstavku 27. člena govori le o tem, da mora popravek biti objavljen na takem mestu, da ima njegova objava enako vrednost kot članek ali prispevek, na katerega se nanaša. Nemalokrat se zato zgodi, da medij popravek objavi povsem ločeno od prvotnega članka in da bralec, ki članek prebere, ne ve, da obstaja tudi popravek.[2]

dr. Nataša Pirc Musar
Odvetnica dr. Nataša Pirc Musar

Strinjam se s kolegico Jasno, da je pravica do pozabe večplastna in da bo v praksi zaradi izjemne moči pravice do svobode izražanja (in te moči ji zaradi pomena za demokracijo na splošno nikakor ne zanikam) »boj« za njeno uveljavitev težak in tudi pravno naporen. Nedvomno pa ne gre privoliti na že v izhodišču podrejen položaj te nove pravice oziroma z njo povezane pravice do zasebnosti, saj pravica do svobode izražanja ne sodi med t. i. absolutne pravice, temveč, kot vemo, med relativne, kar pomeni, da je v vsakem trenutku lahko omejena s pravicami drugih. In obratno, seveda. V duhu nemške praktične konkordance oziroma splošnega načela sorazmernosti bo dejansko treba presojo vedno izvesti na podlagi konkretne življenjske situacije posameznika, ki želi, da ga neki medij pozabi, in predvsem imeti v vidu, kaj so obema pravicama, ki sta predmet tega diskurza, prinesle moderne informacijske tehnologije – pravici do svobode izražanja večji doseg prek svetovnega spleta in hitrejšo pot do objave, kar skupaj seveda pomeni zelo enostaven dostop do informacij in novic za širše množice. Pravici do zasebnosti pa v negativnem smislu večjo disperzijo podatkov, ki posamezniku škodijo, in posledično neomejen doseg nemalokrat lažnih, žaljivih in lahko tudi resničnih podatkov, ki jih prizadeti posameznik nikoli ni želel objaviti na svetovnem spletu (recimo o spolni usmerjenosti, zdravstvenem stanju ali politični pripadnosti). Kruta plat objav v svetovnem spletu največkrat pomeni tudi neizbrisljivost objavljenih podatkov, ki lahko posamezniku uničijo življenje, ga pahnejo celo v smrt.

Pravica do pozabe ni pravica, ki bi a priori omejevala svobodo izražanja in medije, temveč jo je primarno treba gledati točno tako, kot nam sporoča njeno ime: Dajte mi možnost, da se pozabi, kar se je nezakonito pisalo o meni in ni več v javnem interesu. Ker svetovni splet ne pozablja, moramo kot družba najti mehanizme, ki bodo posameznikom omogočili, po tem, ko seveda dokažejo nezakonitost objave (laž, objava podatka, ki ne bi smel biti objavljen, pa čeprav je resničen) ali nerelevantnost objave, da svetovni splet na to pozabi – svetovni splet, in ne zgolj Googlov ali kakšen drug iskalnik. Vem, da ni tako preprosto, kot recimo v osebnem stečaju, ko po nekaj letih posameznik pod določenimi pogoji nima več dolgov, ali pa pri izbrisu iz kazenske evidence, ko čez določen čas posameznik velja za nekaznovanega.

Zavedati se je treba tudi pomena člankov in medijev, ki članke hranijo kot kulturno, arhivsko vrednoto. A primer Google Španija, ki ga citira kolegica Jasna, je vendarle primer iz leta 2014, ko GDPR še ni veljala in Sodišče EU ni imelo možnosti raztegniti zahteve g. Gonzalesa z (zgolj) deindeksacije Googlovih zadetkov na brisanje konkretnega članka, ki mu je povzročal škodo, pri primarnem viru, časniku La Vanguardia, kar je bila pravzaprav njegova primarna zahteva, deindeksacija pri Googlu pa le podredna.

Naj poudarim bistvo tega primera. Najbolj pomembno vprašanje je vendarle bilo, ali je spletni iskalnik upravljalec in s tem sploh zavezan k čemurkoli po takrat veljavni Direktivi 95/46/ES.[3] Deindeksacija je po naravi stvari njegova edina obveznost, saj se zgolj v tem pogledu šteje za upravljalca. Ker spletni iskalniki v smislu dostopnosti spletnih vsebin pomenijo veliko dodano vrednost in so informacije tako enostavno ter hitro dostopne prav zaradi njih, je ta sodba v tem bistvu nedvomno prelomna. Nenazadnje nas tudi objave v spletnih medijih ne bi tako zelo bolele, če ne bi bile tako zelo enostavno dostopne ravno zaradi spletnih iskalnikov. Zavezani pa so lahko le v delu, v katerem se štejejo za upravljalca.

Ni videti razloga, da vseh argumentov, ki jih je nanizalo Sodišče EU, po 25. maju 2018, ko je začela veljati GDPR, ne bi mogli uporabiti tudi za pravo pravico do pozabe, in ne zgolj za deindeksacijo. In zakaj med drugim deindeksacija ni dovolj? Zato, ker članek, ki posamezniku povzroča škodo, še vedno »visi« na svetovnem spletu in ga je preprosto najti. To lahko ponazorim s primerom g. Gonzalesa. Če namreč v isklanik La Vanguardie vnesete ime in priimek Španca, z lahkoto pridete do spletne strani, kjer je navedba o prodaji nepremičnine še vedno objavljena in torej dostopna širši javnosti. Če poleg imena vnesete še letnico objave, je zadetkov malo in zato zelo hitro pridete do informacij, za katere je g. Gonzales želel, da se jih pozabi.[4]

Po definiciji Sodišča EU, da Googlov iskalnik omogoča strukturiran pregled o tem posamezniku, da gre za izdelavo profila posameznika,[5] mutatis mutandis to isto omogoča tudi iskalnik spletnega medija. Menim, da bo tudi medij moral pri zahtevah za izbris člankov presojati vsak konkreten primer posebej, da bo moral proučiti občutljivost zadeve in vpliv informacije na življenje posameznika, ali je neka informacija v javnem interesu, še posebej pa se bo moral medij ali kakšen drug spletni portal ukvarjati s tem, ali ne gre v določenem primeru za absolutno javno osebo. Če so informacije nepomembne, nerelevantne ali zgolj niso več relevantne, morajo biti spletne strani, ki takšne informacije vsebujejo, umaknjene iz spiska zadetkov tega konkretnega spletnega medija – razen če za nasprotno odločitev obstajajo utemeljeni razlogi: da gre za osebo iz javnega življenja, glede katere prevlada javni interes.[6]

Ne vidim razloga za paniko in opozarjanje na veliko previdnost, težavnost presoje ter pomen objavljenih člankov za kulturno dediščino in zgodovino, saj tako skrbno presojo mediji izvedejo tudi pred samo objavo, mar ne? Take presoje so torej vajeni, le da se bodo zdaj z njo srečevali tudi v obratni smeri.

Pravica do pozabe in o svobodi laganjaNaj na tem mestu poudarim še to, da se zavedam pomena medijskih arhivov, a menim, da je arhive objavljenih člankov treba ločiti od javnih objav na spletnih straneh. Danes je žal tako, da spletni mediji nimajo tistega pravega zalednega arhiva, temveč kot arhiv štejejo le tisto, kar je objavljeno na spletnih straneh. Pri pravici do pozabe pa moramo hkrati z zahtevo po uveljavitvi te pravice razpravljati tudi o namenu javne objave. Ta je namreč tista, ki omogoča nesorazmeren poseg v pravico do zasebnosti. Dopuščam namreč možnost, da se bo pravica do pozabe uporabila le za javno objavo (torej umik članka ali vsaj določenih osebnih podatkov), ne pa za sam medijski arhiv. Takšna ločnica bo po mojem mnenju potrebna predvsem takrat, ko se bo pravica do pozabe uveljavljala iz razloga nerelevantnosti.

Pasti in nevarnosti je tako za svobodo izražanja kot za pravico do zasebnosti oziroma varstva osebnih podatkov veliko. Za omejevanje svobode izražanja je, kot velikokrat poudari kolega dr. Rok Čeferin, treba imeti tresočo roko. Nasploh je treba svobodo izražanja vedno preudarno varovati pred posegi države in to področje drugače kot pri pravici do varstva osebnih podatkov nikakor ni primerno za podrobno regulacijo. A poglejmo, kako so napotke GDPR glede pomembnosti svobode izražanja in kolizije med pravicami v bodoči Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2)[7] prelili na Ministrstvu za pravosodje.

V 82. členu v marcu 2018 objavljenega predloga ZVOP-2 je, kot navajajo pisci, primarno poudarjen pomen svobode izražanja v razmerju do varstva osebnih podatkov, tako da je omogočeno zadržanje dosedanje visoke ravni uresničevanja svobode izražanja v okviru pravnega reda Republike Slovenije.[8]

Iz obrazložitve k 82. členu bodočega ZVOP-2 nadalje izhaja, da je v prvem odstavku tega člena glede na določbe prvega odstavka 39. člena Ustave zagotovljeno uresničevanje svobode izražanja, kar vključuje svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja ter izražanja v okvirih pravnega reda RS. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja ter v njih vsebovane osebne podatke, ki so v ta namen potrebni in upravičeno obdelovani. Prvi odstavek oziroma določbe celotnega člena so formulirani tako, da se ne nanašajo samo na registrirane medije ali, na primer, akreditirane novinarje, ampak na celotno skupnost, ki izvaja svobodo izražanja (na primer tudi delovanje blogerjev, pisma bralcev, pisanje knjig), v tem delu torej novi 82. člen ZVOP-2 ne pokriva izvajanja svobode izražanja zgolj po določbah ZMed. Kar je prav, saj, da se ne bom osredotočila le na institucionalizirane medije, javno objavo lahko »zagreši« kdorkoli; na blogu, družbenem omrežju, v komentarju … Tudi ta bo trdil, da izvršuje svobodo izražanja. Svoboda izražanja je človekova pravica, in ne privilegij medijev, zato je treba pri uravnoteževanju pravice do varstva osebnih podatkov to prvenstveno postaviti v korelacijo s svobodo izražanja, ki pripada sleherniku.

V drugem odstavku predloga 82. člena ZVOP-2 je natančneje določeno varstvo svobode izražanja v razmerju do varstva osebnih podatkov za namene obveščanja javnosti s strani medijev, književnega, umetniškega ali znanstvenega ustvarjanja, zaradi resne kritike, obrambe kakšne pravice ali varstva upravičene koristi ter izobraževanja, ki ga izvajajo izobraževalne organizacije, ali izobraževanja preko javno dostopnih publikacij, kar vključuje pravice medijev in drugih, da se osebni podatki uporabijo, objavijo ali drugače razkrijejo za namene uresničevanja svobode izražanja pod naslednjimi pogoji:

  • če je posameznik za uporabo, objavo ali razkritje podal privolitev (ki se dokazuje po določbah ZVOP-2 o dokumentiranju delovanj obdelave),
  • če je posameznik osebne podatke že javno objavil ali dal na razpolago javnosti (uporaba pravice do informacijske samoodločbe),
  • če so osebni podatki na zakonit način že bili dostopni javnosti (na primer starejše objave v okviru izvrševanja svobode izražanja),
  • če so bili osebni podatki pridobljeni na podlagi prisotnosti posameznika na javno dostopnih krajih (na primer javno zbiranje) ali dogodkih, kjer posameznik glede na vse okoliščine ne more razumno pričakovati varstva zasebnosti, ter na način, ki ne pomeni občutnega posega v razumno pričakovano zasebnost (koncept utemeljenega pričakovanja zasebnosti),
  • če gre za zakonito objavo mnenja ali vrednostne ocene, v katerih je objava osebnih podatkov v njunem okviru nujna za utemeljitev mnenja ali vrednostne ocene[9] (ta določba ne posega nujno v pravico do pozabe – če gre za zelo staro objavo),
  • če so bili osebni podatki pridobljeni na drug zakonit način (nekdo drug jih je na primer zakonito objavil, raziskovalno novinarstvo, povzetek objave iz čezmejne obdelave),
  • če javni interes po obveščanju javnosti, pravica do obveščenosti ter svoboda izražanja prevladajo nad upravičenimi interesi varstva zasebnosti in drugih osebnostnih pravic posameznika (zlasti določbe Zakona o dostopu do informacij javnega značaja) ali
  • če tako določa drug zakon (na primer drugi in tretji odstavek 178. člena Zakona o državnem tožilstvu[10]).[11]

Nam bo kaj lažje s temi določbami? Jasni morda ne bodo všeč, meni pa vsaj malo so. Nikakor pa tudi te določbe niso jasen numerus clausus, saj ravno točki 5 in 7, ki bosta v primeru medijev največkrat prišli v poštev, ponovno od medija zahtevata presojo kolizije med svobodo izražanja in pravico do zasebnosti ter uporabo testov tehtanja (in še enkrat poudarjam, da je ta presoja morala biti narejena že ob objavi).

In o pravici do laganja – pravica do svobode govora ne pomeni zaščite svobode laganja

Ko sem začela pisati ta članek, sem se ponovno spomnila svojih razmišljanj o »pravici do laganja«, ki sem jih objavila v Pravni praksi.[12] Nekaj misli želim ponoviti tudi v tem zapisu, saj bi rada poudarila, da je pravica do pozabe pomembna tudi zaradi objavljanja laži, ki jih nedvomno lahko uvrstimo med nezakonite oziroma protipravne objave oziroma v primeru osebnih podatkov za nezakonito obdelavo.[13] Predvsem pa želim orisati meje govora, ki se jih mediji žal vse manj zavedajo, jih ne poznajo ali pa jih zaradi pehanja za dobičkom celo zavestno prekoračijo.

Ravno v času intenzivnih razprav o svobodi govora, posegih v zasebnost, sovražnem govoru in »fake news« (lažnih novicah) je v kinodvorane prišel novi Spielbergov film Zamolčani dokumenti, ki govori o dogodkih v zvezi z objavo tajnih pentagonskih dokumentov o vietnamski vojni v ameriških časnikih leta 1971. Ne gre le za odličen film, prav lepo nas tudi spomni, kaj je tista pravica do svobode govora, ki jo ščitijo ustave in zakoni v demokratičnem svetu.

Ameriška ustava je tista, katere prvi amandma iz leta 1791 imamo pogosto za zgled kodificiranja svobode govora. Pa je tekst o tem zelo skop: »Kongres ne bo sprejel nobenega zakona […], ki bi omejeval svobodo govora ali tiska …« Ta kratek stavek je vse, na čemer je Vrhovno sodišče ZDA v dobrih 200 letih zgradilo svojo doktrino zaščite svobode govora. Le dve leti pred prvim amandmajem je bila v francoski Deklaraciji o pravicah človeka in državljana svoboda izražanja določena v 11. členu. »Svobodna izmenjava misli in mnenj je ena izmed najdragocenejših človekovih pravic. Vsak državljan sme torej svobodno govoriti, pisati in objavljati, odgovarja pa za zlorabo te svobode v primerih, ki jih določa zakon.«

Na doktrini naravnega prava zasnovana Deklaracija je v več členih, ne le v 11., povezala pravico in odgovornost. Pa tudi utrdila koncept, da se pravica enega konča tam, kjer trči v pravico drugega. Zgodovinski kontekst povezave pravice in odgovornosti pri svobodi izražanja ni nepomemben. Temelji te pravice so bili postavljeni ob koncu 18. stoletja. Za trenutek odmislimo, da tedaj ustavne in zakonske pravice za velik del populacije niso veljale. To je bil hkrati čas, ko se je vsak, ki je posegel v čast in dobro ime drugega, zavedal, da s tem tvega svoje življenje. Dvoboji so sicer bili bolj tolerirani kot dovoljeni, ampak od »moža« se je pričakovalo, da je sebe in svoje bližnje pripravljen braniti pred klevetami tudi z orožjem.

Razvoj množičnih medijev je omogočil bolj »učinkovite« ekstremne oblike verbalnih posegov v pravice drugih – tudi z lansiranjem in širjenjem lažnih novic. Dezinformacije in laži kot orodje vladanja zgodovinsko gledano seveda niso bile nič novega, nov je bil njihov doseg. Za prvo »uspešno« kampanjo lažnih novic z mednarodnimi posledicami navadno štejemo špansko-ameriško vojno leta 1898, h kateri sta odločilno pripomogla lastnika dveh njujorških časopisov, W. R. Hearst in J. Pulitzer (da, tisti, po katerem se imenujejo novinarske nagrade). Zgodbe, ki so bile deloma napihnjene, deloma pa povsem izmišljene (vendar z navedbo datumov, krajev in izmišljenih imen udeležencev), so popeljale ZDA v vojno na strani kubanskih borcev za osamosvojitev od Španije. Slavne so Hearstove besede risarju, ki se je želel vrniti s Kube, ker ni verjel, da bo prišlo do spopadov: »Prosim, ostani. Ti poskrbi za slike, jaz bom poskrbel za vojno.« Do intervencije ZDA je seveda prišlo tudi zato, ker je imela vladna politika interes zagotoviti prevlado ZDA na ameriški celini.

V času sodobnih komunikacijskih tehnologij je monopol nad resnico, ki so ga vladajoči v nekaterih državah ohranjali še daleč v drugo polovico 20. stoletja, skoraj nemogoč. Tok informacij je tako rekoč nezaustavljiv. Dogodki v zvezi z objavami pentagonskih dokumentov leta 1971 bi najbrž danes potekali precej drugače. Daniel Ellsberg, tedanji žvižgač, pač ni imel na razpolago Wikileaksa. Z vidika prava pa vendarle ostaja pomembna razlaga vloge medijev. Vrhovni sodnik Hugo Black (ki je sicer imel restriktiven pogled na svobodo izražanja) je zapisal: »Moč vlad, da nadzirajo tisk, je bila odpravljena zato, da ima tisk za vedno svobodo, da nadzira vlade.«

Družbeno vlogo tiska danes prevzema vrsta različnih informacijskih kanalov, ki jih omogočajo moderne komunikacijske tehnologije. Po drugi strani pa je razvoj interneta »demokratiziral« tudi posege v zasebnost in lansiranje lažnih novic.

Kot se pogosto dogaja in se vse bolj bo, razvoj prava zaostaja za razvojem tehnologij. Problemi in dileme ostajajo enaki kot prej, drastično pa se je spremenil in povečal doseg posegov v pravice drugih. Objava na spletu ima takojšen doseg in (z vidika življenja posameznika) ostane javno dostopna za vedno. Zakonodajalci imajo hude dileme, kje in kako se lotiti teh problemov. Eden izmed načinov, ki je vgrajen tudi v novo evropsko Splošno uredbo o varstvu podatkov, je zmanjšati posledice z uveljavitvijo možnosti pravice do pozabe. Ali bo to zares učinkovito, kot razpravljava z Jasno, ostaja odprto.

Pravica do svobode govora ne pomeni zaščite svobode laganja. Če presojo o tem, kaj čezmerno posega v zasebnost oziroma osebnostne pravice posameznika ter v pravice družbenih skupin, prepuščamo sodiščem, ki tako edina družbi lahko nastavijo ogledalo, so edino sodišča tista, ki morajo presoditi, ali je nekdo (predvsem pa medij) lagal zato, ker se mu preprosto izplača.

Ko govorimo o pravici do pozabe, menim, da je poleg denarne odškodnine posamezniku ali svojcem (primer v prometni nesreči obglavljene Nikki Catsouras) treba zagotoviti tudi izbris ali vsaj umik podatka ali fotografije iz javno dostopnih člankov, če že ne umik celotnega članka, saj bo brez tega škoda posamezniku nastajala vedno znova in znova. Morda ta ameriški primer niti ni relevanten za ta del mojih razmišjanj, morda gre celo za primerjanje neprimerljivega. Res so namreč na spletu ostale fotografije, vendar so prizadeti prejeli zelo visoko denarno zadoščenje, ki zaradi višine lahko vsaj deluje odvračalno za prihodnje primere. Če bi se primer zgodil pri nas, odškodnina ne bi delovala v odvračalno smer. A o kaznovalnih odškodninah morda kdaj drugič.

Da bi pravica do pozabe res kdaj zaživela v absolutnem smislu, je verjetno misija nemogoče. Lahko pa z njo vsaj delno preprečimo naslajanje množic, škodljive posledice pri zaposlovanju in ne nazadnje tudi reciklažo po medijih, ki sami ne znajo ali nočejo preverjati točnosti informacij, temveč zelo dobro poznajo le računalniški ukaz »copy-paste«.

Ne vem, ali se vsi dovolj zavedamo, da so javne objave (ne nujno v medijih) postale odkrito sredstvo za izsiljevanje. Primere seveda najdete na družbenih omrežjih, kjer nekdanji partner (ali partnerica) širi umazane podrobnosti iz zasebnega življenja ali zapisuje laži. Znan mi je tudi primer, ko je stečajni upravitelj izsiljeval priznanje terjatve z žaljivo objavo osebnih podatkov zaposlene pri domnevnem dolžniku v otvoritvenem poročilu na AJPES, pri čemer je celo grozil, da bo objavo razširil v medije.
Pravica do pozabe je nujnost, če ne želimo, da predvsem splet postane prostor za bellum omnium contra omnes.[14]

___________________________________

[1] Ur. l. RS, št. 110/06 – UPB, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16 in 39/16.

[2] Za tiskane medije so napotki v petem odstavku 27. člena ZMed zelo jasni:

(5) Pri tiskanih medijih se šteje, da je popravek objavljen na enakovrednem mestu, če je popravek objavljen na isti strani znotraj iste rubrike in v enaki ter enako veliki pisavi kot članek, na katerega se nanaša. Če je bil izvirni članek objavljen na naslovnici časopisa, zadostuje opozorilo na naslovnici, da je popravek objavljen znotraj tiskanega medija. Iz opozorila na naslovnici mora biti razvidno, da gre za popravek, opozorilo na naslovnici pa mora vsebovati najmanj predmet zanikanja oziroma prikaza nasprotnih dejstev, in če je bilo v izvirnem članku objavljeno ime prizadetega, tudi ime. Če je bila trditev, na katero se popravek nanaša, postavljena v naslovu, se šteje, da je izpolnjen pogoj objave na enakem mestu ali enakovrednem mestu, če zajema naslov popravka isti prostor kot naslov članka, na katerega se nanaša. V primeru, ko gre za objavo opozorila na naslovnici, pa mora opozorilo na naslovnici obsegati najmanj isti prostor, kot ga je obsegal naslov članka, na katerega se popravek nanaša.

[3] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23/11/1995, str. 0031–0050), od 25. maja 2018 ne velja več.

[4] <http://hemeroteca.lavanguardia.com/preview/1998/01/19/pagina-23/33842001/pdf.html>.

[5] Zadeva C-132/12, Google Spain SL in Google Inc. proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD) in Mario Costeja González, 13. maj 2014, točka 37.

[6] Prav tam, točka 81.

[7] Osnutek predloga ZVOP-2, ki je bil objavljen na spletni strani Ministrstva za pravosodje dne 29. marca 2018.

[8] Ko se je leta 2012 začelo obravnavanje takratnega predloga Splošne uredbe, je Republika Slovenija navedla znatno število sistemskih pomislekov (Stališče Državnega zbora RS z dne 23. marca 2012, št. EPA 191-VI, EU U 393), med drugim tudi z vidika varstva svobode izražanja v razmerju do varstva osebnih podatkov, zlasti:

»Republika Slovenija se načeloma strinja z določbami člena 80 glede razmerja med varstvom osebnih podatkov in svobodo izražanja. Bo pa v zakonodajnem postopku podrobneje proučila navedene določbe z vidika, ali niso morda z vidika ostalih določb predloga pravnega akta preskope in je morda treba bolj aplikativno razmišljati o varstvu svobode izražanja, tudi z vidika razmerja do nove pravice ‘biti pozabljen’ iz člena 17 predloga pravnega akta […].«

[9] Glede pomembnosti osebnih podatkov, ki so vsebovani v mnenjih v okviru svobode izražanja ter načelne neprimernosti uporabe pravic do izbrisa ali do pozabe po Splošni uredbi v takih primerih glejte Voigt, P., von dem Bussche, A.: The EU General Data Protection Regulation (GDPR): A Practical Guide, Springer International Publishing AG, Cham, 2017, str. 159–160, razdelek 5.5.2.3.

[10] Ur. l. RS, št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1, 19/15 in 23/17 – ZSSve.

[11] Povzeto po obrazložitvi predloga ZVOP-2.

[12] Pirc Musar, N: Svoboda laganja, Pravna praksa, št. 3-4/2018, str. 3–4.

[13] Glej 17. člen GDPR, točka d), prvi odstavek.

[14] Vojna vseh proti vsem. Fraza, ki jo je uporabil Thomas Hobbes za opis stanja narave.