Sodišče v Londonu je v primeru Mirror Phone Hacking oz. v zadevi Gulati proti MGN Ltd ([2015] EWHC 1482 (Ch)) dosodilo do sedaj najvišje odškodnine za kršitve pravice do zasebnosti. Sodba je z  dne 21.5.2015.

V obravnavanem primeru je tožena stranka osmim tožnikom vdrla v telefone in prestrezala njihovo glasovno pošto, posledično zvijačno pridobila osebne informacije o tožnikih in nato objavila vrsto člankov. Sodba sicer obravnava širok spekter pravnih in dejanskih vprašanj, toda mi bomo na kratko izpostavili le po našem mnenju najpomembnejše vidike.

Tožniki so v tožbi med drugim zatrjevali, da bi za kršitev pravice do zasebnosti v njihovem primeru morali ločiti tri različne podlage za odškodnino, eno za izgubo zasebnosti ali „avtonomije“, ki je posledica hekanja; drugo za duševne bolečine zaradi stiske in neprijetnosti ter tretjo zaradi posega v dostojanstvo. Nasprotno pa je tožena stranka trdila, da mora biti dosojena odškodnina le za duševne bolečine zaradi stiske.

Sodnik je sklenil, da ni razloga, da bi bila stiska (ali kakšna podobna čustva), ki je posledica vdora v zasebnost, edina relevantna za odškodnino in da ni razloga, da sodišče ne bi smelo dosoditi odškodnine za druge oblike škode, če je to upravičeno. Sodišče še zapiše, da bi kakršen koli drug pristop pomenil, da je zaščita teh pravic le navidezna.

Tožniki so tudi trdili, da je treba dosoditi odškodnino v zvezi s tremi področji nezakonitih dejavnosti: splošno odškodnino za dejavnosti prestrezanja glasovne pošte, odškodnino zaradi zvijačne pridobitve osebnih informacij in odškodnino za vsak članek, za katerega je bilo potrjeno, da je nastal kot rezultat telefonskega hekanja. Tožena stranka pa je trdila, da bi moral vsak tožnik prejeti en, nerazdeljen znesek za vse kršitve.

Sodišče je odločilo, da skupna, generalna vsota ni ustrezna, ker so protipravna ravnanja preveč jasno ločena in je upoštevalo stališče tožečih strank. Sodišče je za vsako vrsto kršitve določilo posebno odškodnino, vendar je še vedno želelo zagotoviti, kot je poudarilo v sodbi, da se skupni znesek vsaj zdi sorazmeren in da ustrezno odraža splošni vzorec kršitev.

Sodišče je tudi poudarilo, da je obseg vdora v zasebnost v teh primerih veliko večji kot v katerem koli od že znanih primerov, zato zneske odškodnin tudi ni mogoče primerjati z zneski odškodnin iz sodne prakse. Vdori v zasebnost v tej zadevi niso bili vdori ob parih priložnostih ali vdori, ki bi na koncu privedli do objave enega članka (ali majhnega števila tesno povezanih člankov). Prav tako niso enakovredni objavi fotografije v dveh ali treh primerih. To so bili vsakodnevni vdori in so privedli do številnih člankov, ki jih, čeprav imajo lahko skupno temo, ni mogoče enačiti z obrekovanjem, ponovljenem v več člankih v določenem obdobju. V obravnavani zadevi je prišlo tudi do vdorov v zasebnost v velikem obsegu, ki niso privedli do nobene objave, temu pa ni bilo tako v niti enem od znanih primerov. To pa so po mnenju sodišča zelo pomembni razlikovalni dejavniki, zaradi katerih je neposredna uporaba kateregakoli zneska že dosojene odškodnine v tem primeru neprimerna.

Odškodnine za vsakega od osmih tožnikov so se skupno gibale od 72.500,00 do 260.250,00 funtov. To je preseglo prejšnjo najvišje dosojeno odškodnino za kršitev pravice do zasebnosti, ki je leta 2008 za Maxa Mosleya znašala 60.000 £. Odškodnine v tej sodbi so tako bolj primerljive s tistimi, ki so bile v Združenem kraljestvu dosojene za obrekovanje.

Vira:

Bailii, celotna sodba

Inforrm’s Blog

Pripravila:  Katarina Emeršič